Duhovništvo
Kratka predstavitev
Diakonom škof na god sv. Petra in Pavla (29. junija) podeli mašniško posvečenje. Bogoslovec tako sklene svojo šestletno pripravo in postane duhovnik.
Če sprejemamo svoje življenje v religiozni drži kot obdarjenost, poklicanost, poslanstvo in odgovornost, je mogoče razumeti tudi globok duhovni klic, ki kliče ljudi k duhovnemu poklicu. Po raznih poteh in na različne načine prihaja to povabilo do človeških src, v premišljevanju, preko drugih ljudi, po raznih religioznih doživetjih in dogodkih. Izkušnja poklicanosti pri fantih, ki stopajo na pot duhovništva, je zelo različna. V bistvu je vedno manj takih, ki prihajajo v semenišče takoj po srednji šoli, več pa takih, ki so bili že na drugih fakultetah ali celo zaposleni in so sredi tega življenja začutili klic po duhovniškem poslanstvu. Nekateri so imeli celo dekleta in razmišljali na zakon, toda klic v duhovništvo jim ni dal miru.
Kaj si predstavljajo mladi v duhovniškem poklicu? Težko je odgovoriti na to vprašanje, še posebej, ker družba ni naklonjena institucionalni religiji in razodetju, kot ga sprejema Cerkev in kar predstavlja okvir delovanja katoliških duhovnikov. Toda duhovnost je v svojem bistvu red, notranja urejenost ob življenju ljubezni, ki potrebuje preroke, oznanjevalce, pričevalce in učitelje. Kakor so za obnovo družbe potrebni dobri starši in zdrave družine, dobri ekonomisti in zdrava podjetja, tako so potrebni tudi močni preroki in duhovni vzgojitelji.
V tem smislu duhovnik ni človek zgodovine in zatohlih zakristij, kamor bi ga radi mnogi odrinili, njegovo poslanstvo in posvečenje je v pozitivnem povezovanju med ljudmi in z Bogom, kot graditelj mostov človeškega povezanega z božjim in božjega povezanega s človeškim, kar predstavlja delovanje Cerkve in Kristusovo velikonočno zmago. To povezovanje je težko, še posebno, ker je današnji čas izrazito človeško in materialno usmerjen ter zanemarja duhovno plat življenja in povezav. Toda polnega življenja in upanja ni brez tega, zato se je treba vedno znova podajati v boj za telesno-duhovno povezavo, ki ne pozna druge poti kot skozi napor in križ. Duhovnik skupaj z ljudmi, ki imajo to izkušnjo, pričuje, navdušuje in vodi po tej poti.
Marsikdo se ob katoliškem duhovniku zamisli nad njegovo izbiro samskega življenja. Katoliška Cerkev je prepričana, da se more duhovnik na tak način bolj celovito posvetiti svoji službi in pričevati za nesebično Kristusovo ljubezen na vseh področjih življenja, zlasti še do zapuščenih in trpečih. Celibat nudi tudi več možnosti za duhovno očetovstvo, ki ga duhovnik uresničuje pri svojem duhovnem in pastoralnem delu. Res je, da je ta žrtev zelo velika in da se srečujemo tudi z duhovniki, ki so padli ali padajo v zvestobi svoji obljubi celibaterskega življenja, vendar pa večina duhovnikov najde v tej življenjski drži vir vedno novih moči za duhovno poglabljanje in pastoralno delovanje.
Kakšna naj bo podoba duhovnika za tretje tisočletje? Predvsem naj bo odprt k Bogu in k človeku, pri tem pa naj ne pozabi, da živi v tem času in da je sam po sebi krhek ter zmotljiv, vendar pa nosi v sebi in v svojem delovanju moč Kristusove velikonočne zmage za življenje sveta in človeštva. V današnjem času prihajata pred duhovnika zlasti dva pomembna izziva, namreč, da je strokovnjak in voditelj na duhovnem področju, obenem pa skrbni oče in povezovalec ljudi v skupnost Cerkve. Zato mora imeti živo izkušnjo srečanja z Odrešenikom, s Kristusom, obenem pa se truditi za složno povezovanje z brati duhovniki v živi prezbiterij, ki skupaj s škofom predstavlja temeljni zgled življenja Cerkve. Povezanost z drugimi duhovniki zmanjšuje samoto in osamelost ter prinaša veliko pozitivnih izkušenj skupnega sodelovanja in dopolnjevanja.