Diakonat – prva stopnja duhovništva
Kratka predstavitev
Diakonat je prva stopnja duhovništva. Z diakonatom bogoslovec postane klerik in je inkardiniran v določeno škofijo. Obljubi pokorščino škofu in neporočenost. Poleg diakonov, ki se pripravljajo na prejem mašniškega posvečenja, pa poznamo tudi stalne diakone, ki so lahko tudi poročeni. Diakoni sprejmejo dolžnost zvestega opravljanja vsakdanjega molitvenega bogoslužja.
Bogoslovec po končanem petem letniku na fakulteti diplomira, prejme diakonsko posvečenje in se vpiše še v podiplomski šesti letnik, medtem ko so laiški študentje teologi po petem letniku lahko absolventi. Poleg študija v šestem letniku diakon pomaga na župniji, kamor je dodeljen. V tem letu pastoralne specializacije in pastoralne prakse potrjuje svojo poklicanost in se tako pripravlja na mašniško posvečenje.
Na stalne diakone se polagajo roke ne za duhovništvo, ampak za strežništvo. Okrepljeni z zakramentalno milostjo v občestvu s škofom in z zborom njegovih duhovnikov služijo božjemu ljudstvu v strežništvu svetega bogoslužja, besede in ljubezni. Po določbi drugega vatikanskega cerkvenega zbora ima diakon naslednje pravice, če mu jih krajevni ordinarij dovoli izvrševati:
- pri bogoslužju pomagati škofu in duhovniku v vsem, kar zanj določajo različne obredne knjige;
- slovesno krščevati in dopolnjevati obrede nad otrokom ali odraslim, ki je bil v sili krščen;
- skrbeti za evharistijo, jo deliti sebi in drugim, jo prinašati umirajočim kot sv. popotnico in podeljevati evharistični blagoslov ljudstvu s sveto posodo;
- kjer ni duhovnika, v imenu Cerkve opravljati cerkveno poroko po pooblastilu škofa ali župnika;
- deliti blagoslove, opravljati cerkveni pogreb;
- vernikom brati knjige Sv. pisma, ljudi učiti in spodbujati;
- voditi bogoslužna opravila in molitve, kjer ni duhovnika;
- voditi opravila božje besede, zlasti kjer ni duhovnika;
- v imenu cerkvenega vodstva opravljati dela krščanske ljubezni, upravne službe in socialne pomoči;
- v župnikovem in škofovem imenu po pravu voditi oddaljene skupine kristjanov;
- spodbujati in pomagati laikom pri njihovem apostolskem delu.
Ko se posvečajo opravilom ljubezni in upravljanja, se morajo stalni diakoni spominjati opomina svetega Polikarpa: naj bodo usmiljeni, goreči, naj hodijo po resnici Gospoda, ki je postal služabnik vseh.
Tisti, ki jim je diakonat predstopnja za mašniško posvečenje, se ne morejo poročiti, torej obljubijo celibat. Imajo pa vse pravice in dolžnosti, ki so zgoraj naštete. Za oboje velja prijetna obveza molitve psalmov – brevirja, kakor to opravljajo vsi duhovniki. Cerkev na Slovenskem je na plenarnem zbor poudarila pomen stalnega diakonata, ki naj bi bil usmerjen predvsem na socialno dejavnost.