Vpis v Bogoslovno semenišče

Kaj želiš?

Na prvi pogled je dokaj preprosto. Odrineš visoka vrata, ki ju podpirata dva giganta in krasi napis, da je hiša namenjena delu za duhovno kulturo in vzgojo srca, graditvi značaja, in že se znajdeš v za tako veliko hišo majhni veži. Tu pa te bo nekdo vprašal, kaj želiš. Če želiš duhovniški poklic, potrebuješ tri stvari.

Prva je poklicanost

Tisti, ki želijo vstopiti in postati duhovniki, morajo najprej imeti poklic, morajo biti poklicani. Ne bomo tu govorili, kdo jih kliče, saj to vemo. Pri nekaterih ta poklic že v začetku povsem jasen in gotov, drugi čutijo zanj bolj ali manj jasno nagnjenje in veselje pa se jim poklic kasneje izbistri.

Sposobnosti

Duhovniški poklic ni lahek, zato so zanj potrebne take sposobnosti, da ga bo mogel čim bolj polno uresničiti; to z vso pravico pričakujejo ljudje, h katerim bo poslan, od tega je odvisno tudi, koliko bo sam v njem srečen. Telesno zdravje je potrebno zaradi velike raznolikosti razmer, v katerih bo moral kasneje delati; marsikje je potrebna kar dobra telesna kondicija. Presojo o tem prepuščamo zdravnikom. Tolikšno bistrino duha mora imeti, da bo znal presojati življenjske pojave, spremembe in tendence zlasti na duhovnem pa tudi na družbenem in kulturnem področju. Posebej pa je dragoceno, da bo sposoben prav začutiti dogajanje v človeških dušah.

Zaradi tega mora imeti tudi čim bolj izoblikovan etični in moralni svet. Kako bo sicer mogel prav presojati pojave in zakonitosti dobrega in slabega v človeških srcih in ljudi dvigati k zdravemu mišljenju in plemenitemu ravnanju? V tem ga bo najbrž domači župnik najbolje poznal.

Potrebuje tudi tolikšno mero intelektualne moči, da bo zmogel študij filozofije in teologije v šestletnem študiju. Razen v izrednih primerih je zato potrebna opravljena matura. Tistim, ki imajo samo dopolnjeno srednjo šolo, je ponujena možnost, da se na maturo pripravijo.

Zelo velikega pomena pri odločanju za naš dom je pravi namen, v katerem se navadno skriva tudi razumevanje duhovniškega poklica, ki si ga je vsak pač zgradil ob ljudeh, ki so tako ali drugače v tem vplivali nanj. V semenišče sprejema škof ordinarij; vsi, ki so zadolženi za vzgojo bogoslovcev, so pod njegovim vodstvom in delajo v soglasju z njim.

Svobodnost

Vpis Prvi pogovor s predstojniki v semenišču se navadno vrti okrog vsebin, ki smo jih navedli. Mora pa ta pogovor pokazati tudi to, ali je odločitev za vstop resnično notranje in zunanje svobodna. Kako bi sicer mogel biti kot duhovnik z nedeljenim srcem predan svoji službi, ki ima tako vzvišen namen, in ves živeti za ljudi, ki mu bodo zaupani? Zato navadno pravimo, da se za ta poklic ne odločamo, ampak Bogu le odgovarjamo na njegovo vabilo, da postanemo kot duhovniki njegovi posebni sodelavci. Tudi njegova služba ni služba v pomenu zaposlitve, ampak služenje temu vzvišenemu cilju, ki je odreševanje in posvečevanje človeštva in sveta.

Sprejem v semenišče:

  1. Kandidat se zglasi pri domačem duhovniku, ki ga nato predstavi nadškofu in rektorju semenišča.
  2. Nato je potrebno, da kandidat napiše prošnjo, v kateri navede razloge oziroma osebni klic, ki ga nagiba k duhovniškemu poklicu. Njegov osebni zdravnik pa izda potrdilo o njegovem zdravju.
  3. Poleg te prošnje domači župnik priloži še potrdilo o krstu in osebno mnenje o prosilcu.
  4. Nadškof nato potrdi sprejem v semenišče.