Semeniška kapela

Kapelo je prvoletnikom leta 1994 predstavil nekdanji ravnatelj semenišča msgr. Janez Oražem.

Uvod

Želja je bila predvsem ta, da bi vam razložil kapelo, ki je srce semenišča. Tudi za vas naj bo kapela nekakšno srce, kjer boste iskali tolažbe, pomoči, pa če se bo kateri kaj odločal, da bi raje zapustil semenišče, naj posedi kakšne pol ure v kapeli in naj počaka, da mu bo Bog povedal, ali naj gre ali naj ostane. Bog potihem govori in pravijo, da je kapela takšna, kakršna je zdaj, nekako meditativen prostor. Želim vam, da bi v njej, kadarkoli boste vanjo vstopili, zares poslušali božje navdihe. No, pustimo to, jaz vam ne bom pridigal, to vam bodo drugi. Veseli me, da ste za uvod zapeli Marijino pesem, ker je ta kapela vsa Marijina. Od vsega začetka je bila in je ostala tudi sedaj Marijina, čeprav smo Mater Božjo, njeno sliko, ki je tukaj gori, nekako degradirali. To je bila prej oltarna slika. Ni brez umetniške vrednosti. Njen avtor je nek tirolski slikar, menda Dalstein, ali kako se je že pisal. To je ugotovil dr. Cevc. Zadaj na hrbtu te slike je napisano slikarjevo ime. Ta slikar pri nas ni toliko znan. Nekaterim se je zdela kar preveč zemeljsko lepa in jih je malo celo motila njena podoba češ, da je premalo poduhovljena.

Zgodovina

Ko sem leta 1930 kot abiturient prišel v semenišče, je bila kapela čisto drugačna, kot je danes. Glavni oltar je bil na oni steni, kjer je sedaj kor. To široko steno, ki jo sedaj seveda zakrivajo orgle in druge stvari, je v veliko večjem okvirju, kot je sedaj, prekrivala ta podoba Marije Brezmadežne. Okvir, ki bil ornamentalni, smo potem, ko smo reševali samo sliko, odstranili. Spodaj pa je bil čisto navaden, lahko bi rekli, domačijsko izdelan oltar. Rekli so mu kuhinjski. Bilo je rokodelsko delo nekega ljubljanskega mizarja. Oltar je bil belo popleskan, na sredi je bil tabernakelj, ob straneh pa sta bila patrona sv. Jožef in sv. Karel Boromejski. Ta dva smo sedaj rešili tako, da smo ju tu gori namestili. To je spomin na staro obliko kapele. Za tedanje razmere je bila kapela dovolj velika. Kasneje pa so jo morali sproti povečevati.

V smeri proti vzhodu je bila tu prej še ena sobica, ki smo ji rekli "Vatikan", ker je tam stanoval en hrvaški bogoslovec, ki se je zelo navduševal za papeža. Naprej je bila še ena soba - mežnarijat. Po številkah sob lahko sklepate, da to ni prva soba. Sedaj je menda tukaj soba številka devet. Prej je bila to številka sedem. Kapelo so torej morali povečevati zaradi vedno večjega števila bogoslovcev. Najbolj smo jo povečali s tem, da smo pridobili prostor zadaj, kjer je sedaj zakristija in prostor ob zakristiji. Prej je bilo vse to del stanovanja nekdanjih ravnateljev. Takrat so bili ravnatelji veliko bolj mogočni kot so danes. Sedaj so preprosti ljudje, pa vendarle učeni ravno tako, kot so bili prej, ali pa še bolj. Ampak takrat so bili to navadno kanoniki, prelati, starejši gospodje. In so imeli velikansko stanovanje. Za tiste čase je bilo to normalno.

Ta soba, ki je sedaj zakristija je bila soba za patra eksercitatorja in za goste. Sodila pa je k ravnateljevemu stanovanju. Ves tale vogal, kjer je sedaj spiritual, pa še tista soba za goste, vse to je bilo ravnateljevo stanovanje. Soba, kjer sedaj stanujejo mežnarji, je bila predsoba, čisto prazna, predsoba pred ravnateljevo sobo.

Zaradi potreb so tako kapelo povečevali. Vedno več bogoslovcev je bilo. Nazadnje smo morali kapelo povečati tudi s tem, da smo napravili to galerijo, ki je sedaj nepotrebna, ker so gor prihajali, kadar je bila skupna maša, prvo- in drugo-letniki, ki so stanovali v tistih letih, ko je bilo največje število bogoslovcev, v župnišču. V malo grdo imenovanem "smrkoljišču". Stolni župnik Smrkolj je namreč v strogi ilegali prezidal podstrešje. V župnišču na vrhu je vse podstrešje primerno za stanovanje, so lepe sobice, prijetno stanovanje je bilo. Edino pozimi je bilo hudo, ker se kurjava ni najbolje posrečila. Tisti bogoslovci, ki so živeli v župnišču, so imeli svojega spirituala. Okrog šestdeset jih je bilo, ki so morali stanovati zunaj semenišča v župnišču in po stanovanjih pri kanonikih ter na škofiji. Ob določenih dnevih so prišli sem k skupni maši. Njim je bil namenjen prostor na koru. Zgoraj na galeriji je bilo prostora za kakih petdeset, šestdeset bogoslovcev.

Kapela se je torej povečala s tem, da smo pridobili te sobe in s tem, da smo jo obrnili. Prej je bil prezbiterij na drugem koncu, na najbolj širokem prostoru. Sedaj pa smo prezbiterij, torej mašni del, postavili sem, kjer je ožje in malo nižje. S tem smo pridobili prostor. V najboljšem primeru, tudi po tem, ko so šli trije mariborski letniki - takrat je bilo to 56 bogoslovcev - ne spominjam se več, katerega leta je to bilo, je v semenišču v Ljubljani ostalo še 222 bogoslovcev. To je bilo nekaj nezaslišanega, če sedaj pomislite, da vas letos ne bo niti sto. Takrat je bilo bogoslovcev več kot še enkrat več, zato je bilo treba poskrbeti za večjo kapelo.

Postavitev kapele ni potekala brez težav

Kapela, kakršna je sedaj, je bila narejena kot nekakšen "Te Deum", kot zahvala, da se je posrečilo v tistih najhujših časih do neke mere rešiti to semenišče in fakulteto. V letu 1952 so bili najhujši pritiski naših tedanjih oblastnikov. Znan je zlasti Boris Kraiger, ki se je žalostno ponesrečil ob vožnji v Beograd. On je bil najbolj "zahteven" in je hotel izpeljati ločitev Cerkve od države, kakor so temu rekli, do kraja. Takrat so fakulteti vzeli pravico javnosti, pod strogimi pogoji in zahtevami do takratnih škofov so dovolili, da je ostala le cerkvena šola.

Za semenišče so dali dovoljenje, da še obstaja kot internat Teološke fakultete, toda zopet z novimi zahtevami. Tako so morali na zahtevo takratnih oblasti vsi ugledni voditelji zapustiti semenišče, med njimi je bil tudi kasnejši nadškof Pogačnik. Vse vodstvo se je moralo zamenjati in kot iz nekakšne zadrege je potem škof Vovk, ko so vsi drugi odklonili, mene potisnil sem v lemenat, češ boš morda ti mogel kaj storiti, ko sem bil menda bolj na levo usmerjen, iz t.i. Finžgarjevega kroga. Računali so, da bo morda to rešitev, ki bo sicer zasilna, pa vendarle rešitev.

Takrat je tudi škof Vovk izgubil zadnje upanje na Baragovo semenišče. Škof Rožman je, kot veste, zato ker je bilo to semenišče zastarelo, neprimerno za stanovanje pa sredi prometnega središča, iskal možnosti za zidavo novega semenišča. Našli so rešitev na bivšem ljubljanskem pokopališču in je arhitekt Plečnik naredil čudovit načrt, nekakšno rotundo, v kateri naj bi bilo semenišče in kot tangenta potem na severni strani tudi fakulteta z vsemi drugimi potrebnimi prostori. To semenišče se zaradi vojne ni nikoli dozidalo. In prav okrog leta 1952 je škof Vovk izgubil še zadnjo tožbo. Moral je plačati ogromno vsoto za sodne stroške in Baragovo semenišče so dokončno prevzeli za druge namene. Veste, da je sedaj tam okoli Gospodarsko razstavišče, v nedograjeni stavbi so različni prostori: kino, pa festivalna dvorana itd. Zaradi tega je bilo treba misliti na obnovo in posodobitev starega semenišča.

Arhitektura, umetnost in umetniki v naši kapeli

K sreči smo dobili takrat res dobre prijatelje, mlade arhitekte in umetnike, ki so nam priskočili na pomoč. Ogledali ste si že našo dragoceno knjižnico. Takrat je bilo treba na novo urediti dostop do knjižnice in me je škof Vovk vzel s seboj, da sva šla k arhitektu Plečniku, da bi on napravil načrt, kakšen naj bo novi dohod do knjižnice, ker je bilo prej tam obupno. Arhitekt Plečnik je takrat pokazal na svojega mladega asistenta, inženirja Toneta Bitenca, in je rekel: "Jaz sem star, mojega asistenta prosite pa naj vam on v mojem imenu naredi načrte. Kar z njim se pogovorite." Tako sem dobil glavnega arhitekta za obnavljanje semenišča v inženirju Tonetu Bitencu, ki je že nekaj let pokojen. On je potem pripeljal, ko je zvečer ob sobotah hodil k meni malo na oddih, še svojega prijatelja, nekdanjega profesorja, slikarja Staneta Kregarja in kasneje še arhitekta Jožeta Kregarja. Z njihovo pomočjo pa tudi s pomočjo drugih naših prijateljev, smo se shajali najprej ob sobotah, kasneje pa ob ponedeljkih pri meni, kot nekakšna ilegalna skupina. Nekajkrat smo bili v nevarnosti. Inženir Tone Bitenc je bil takrat prvi, ki si je upal delati nove cerkve. Morda poznate Poljane nad Škofjo Loko, Dražgoše, Idrijo.

Naj bo najprej nekaj spomina na te naše velike dobrotnike, ker so delali z velikim pogumom, z velikim rizikom in brez vsakega honorarja. Nikdar niso nič zahtevali, saj niso tudi nič dobili, razen kozarca cvička pri meni - denarja pa nikoli nič. Slikarju Stanetu Kregarju, ki je delal največ, sem zmeraj rekel, ko je povedal, da bo ponovno prinesel načrte za slikana okna: "Ja, ampak moraš še denar prinesti, da bomo lahko plačali obrtnika, ki bo to izdelal." Potem je tudi denar prinesel. To so bili za tiste čase zares izredni, veliki možje. Vsi so že mrtvi. Bog jim daj povračilo. Prav je, da se jih kdaj tudi spomnite v tej kapeli. Z njihovo pomočjo smo bolj ali manj posrečeno končali obnovo semenišča, od veže, vseh sob, do tiste tržnice, ki je spodaj. Ta tržnica, ki je pod lemenatom nas je dejansko rešila nacionalizacije celega semenišča. Takrat smo po nekem dogovoru s škofom Vovkom, ki je bil izredno praktičen in moder mož, ponudili mestu Ljubljani spodnje prostore semenišča, ki so bili naši prostori. No, saj so še danes. Ponudili smo jim, da se lahko tam uredi tržnica. Ko je prišla zahteva po nacionalizaciji celega semenišča in tudi teh prostorov, so ugotovili, da smo velikodušno dali na razpolago te prostore v javne namene in zato niso nacionalizirali niti spodnjih prostorov, kjer je sedaj tržnica. Danes dobiva semeniški ekonom kar lepo najemnino za te prostore, zato je lahko letos in lani obnovil celotno fasado. To se je takrat, malo po človeški brihtnosti, večinoma pa po božji dobroti, čudovito rešilo.

Hkrati s tržnico smo prenovili vso hišo. Inženir Bitenc, ki je bil moj ožji svetovalec, je naredil tudi osnovne načrte za tržnico. Takrat mi je svetoval: "Veš kaj, najprej pusti v to hišo svetlobo. Saj ste vendar otroci luči." Sobe so bile zares mračne. Ko sem sam po maturi prišel v lemenat, sem se prestrašil, saj sem bil navdušen mlad planinec. Vse od vhoda v vežo je bilo nekam čudno, vse je bilo rjavo prepleskano. Vsa vrata, vsa okna, pa tudi stene so bile čisto rjavo pobeljene, da se niso prehitro umazale. Inženir Bitenc pa je naročil vse prepleskati svetlo. Tudi za hodnike je svetoval svetlejše barve. Te so ostale do danes. Prva zahteva je torej bila: "Več svetlobe! Več luči!" Ko smo s tem delom končali, je prišla na vrsto še kapela. Inženir Bitenc mi je rekel: "Iz ene škatle je težko ustvariti sakralni prostor." Res je bila tukaj navadna soba, z navadnimi okni, ob strani so bili celo papirnati zastori, namenjeni zatemnitvi, ki so ostali iz vojnih časov. Bitenc je torej rekel: "Iz tega je nemogoče napraviti sakralni prostor kapelo." Dolgo se je branil in se ni upal lotiti tega dela. Potem ga je škof Pogačnik prosil, naj vendarle skuša iz tega napraviti sodoben prostor, kjer se bodo lahko tudi sodobni religiozni ljudje, bogoslovci, počutili, kakor da so v cerkvi.

Tako je najprej zahteval oziroma predlagal, da kapelo obrnemo. Prezbiterij je bil prej na oni strani, tukaj so bile različne omare itd. Žrtvovali smo še eno sobo in tale prostor, ki je ožji in nižji, je Bitenc določil za prezbiterij. Zadaj pa smo prostor pridobili s tem, da smo priključili kapeli sedanjo zakristijo in sobo, kjer je shramba za druge rekvizite, ki se uporabljajo v kapeli. Takšna je bila njegova prva zahteva. Potem je pa ta prostor začel oblikovati. To niso stebri. To sta dva dimnika, ki ju je on ohranil, naredil oboke in sedaj je to nalašč kot nek predprostor pri prezbiteriju. V prezbiterij je bilo treba postaviti še oltar in druge stvari.

Tukaj je bil pa v zadregi naš slikar Stane Kregar. Rekel je: "Kaj naj naredim na tej prazni steni, na tej ploskvi, ki ni nič cerkvi podobna?" Dolgo je razmišljal in je potem, takrat je ravno študiral v Parizu, posebej tam kupil eno velikansko platno in barve, ki so se mu zdele potrebne, in si je zamislil glavno oltarno sliko. To, kar je bilo prej na velikem oltarju, kot sem že povedal, smo obesili spredaj kot simbol in spomin. Ta prostor pa je bilo treba na novo oblikovati. In to prazno, pusto steno si je on zamislil kot zgodovino odrešenja, celotno ekonomijo božjega odrešenjskega načrta: Sveta Trojica in njeno delo za naše posvečenje in odrešenje. Trodelna slika, vmes pa tisti ožji pasovi. Najprej Bog Oče kot Stvarnik. Tam naj bi bilo naznačeno stvarjenje. Križ v sredi in simboli evangelistov predstavljajo Kristusovo odrešilno delo. Na desni strani pa je delo Svetega Duha do konca sveta. To je zamisel, ki jo je Stane Kregar po dolgem razmišljanju v tej obliki dokončno domislil.

Za to steno je naredil tri velike skice. Prva je bila zelo lepa podoba zadnje večerje. To skico je dobil v dar rajni inženir Bitenc. Mislim, da jo njegova družina še hrani. Ta ni bila všeč predvsem našemu tedanjemu spiritualu, rajnemu Jožetu Vesenjaku, ki je bil tudi sam precej umetnika, in bogoslovcem, ki so bili vsi nekako usmerjeni v simboliko, v nov način dojemanja slik. Kregar je potem napravil še eno skico, ki jo lahko vidite v moji sobi, če boste kdaj k meni prišli. Jaz jo imam za spomin. V sredini je srečanje z Jezusom v Emavsu po vstajenju, ob straneh so pa prerokbe evharistije iz stare zaveze. Lepa skica, ki pa tudi ni bila všeč našim zahtevnim teologom in spiritualu. Nazadnje je napravil skico za tole sliko. Skico je nazadnje dobil v dar kot spomin, ko je odhajal iz semenišča, spiritual Jože Vesenjak. Kje je sedaj, ne vem. Ne vem, komu jo je zapustil. Tako je nastala ta oltarna slika kot simbolično ponazorilo tega, kar se tukaj vsak dan dogaja pri maši. Ponovi se vsa božja ljubezen Svete Trojice, celotna ekonomija odrešenja.

Ko smo dobili kapelo, smo imeli še stara okna. To so bila navadna sobna okna. V glavnem delu kapele smo najprej namestili okna iz šentviške kapele. Nekaj tistega, kar je bilo v kapeli v Šentvidu, v zavodih sv. Stanislava, je rešil Stele, zato da bi to namestil v Kamniku v cerkvi božjega groba. Ko smo hoteli mi dobiti profesorja Kregarja, da bi nam naslikal okna, je škof Vovk, ki je bil tudi sam zavodar, rekel: "Ne. Spomin na Šentvid mora ostati v semenišču." Takrat seveda nismo upali, da bo kdaj zavod prišel nazaj. Tako smo iz zavoda dobili tista okna in smo jih namestili v glavni kapeli. Ko pa je prišel čas, da smo jih lahko zamenjali s slikanimi okni, smo tisto, kar je bilo prej glavno v teh oknih, namestili na stopnišču Teološke fakultete. Ko boste hodili na predavanja na fakulteto, boste na stopnišču videli v vsakem nadstropju po dve slikani okni različnih svetnikov, ki so bili patroni v oknih v Šentvidu. To je spomin, povezava šentviških gojencev, ki so večinoma prihajali v semenišče, s fakulteto.

Ko smo to premestili tja, smo prosili Staneta Kregarja, da je začel misliti na to, da bi kapelo kar se da posodobil. Najprej je napravil štiri okna v teh navadnih sobnih oknih. In sicer je povzel v okna to, kar je na glavni sliki.

Prvo okno je protoevangelij: prvo oznanilo odrešenja, Adamov in Evin greh in prvo oznanilo. Potem je Marijino oznanjenje, potem je Kristusovo trpljenje in delo Svetega Duha. Kar je na tisti sliki po svoje povedano, naj bi tale okenca drugače, bolj nazorno in razumljivo povedala. Ko je bilo to končano smo začeli misliti na velika okna. Takrat se je gospod slikar Stane zares izkazal velikodušnega. Prinesel je denar in načrte. Sam nam je tudi razložil, kaj naj ta okna povedo. Vse naj bi bilo v čast Materi Božji, ker je to Marijina kapela. Prvo okno je imenoval Kraljica angelov. Kadar je sonce, se najprej upre v to okno in naznani jutranje veselje. To so angeli, Kraljica angelov in jutranja zarja. V teh oknih ne smete preveč realistično iskati pravih figuralnih podob. Tukaj so zlasti svetlobni učinki in mešanje barv. Jaz nisem umetnik in ne znam tega tako lepo povedat, ampak Stane Kregar je sam rekel: "To je Kraljica angelov." Drugo okno je "Rosa mystica". To je bilo po njegovem najlepše, najbolj popolno. Predstavlja Marijo kot Rožo skrivnostno, Marijino notranjo lepoto. Potem sta dve glavni okni. Na levi je Marija pomagaj. Vidijo se neke proseče roke. Vse drugo naj bi bila Marijina dobrota. Največje, najbolj učinkovito je Kraljica vsega stvarstva. Vse vidite v tem oknu. Zadnji dve: na levi Kraljica dveh svetov, na desni pa Kraljica miru. To je bila misel, ki jo je slikar hotel povedati po svoje. Vi veste, da je slikar Stane Kregar naredil ogromno teh slikanih oken po vsej Sloveniji, tudi na Primorskem in zlasti na Štajerskem je veliko njegovih del. Mislim, da naša iz kapele niso najslabša. Zdi se, da so kar trajne vrednosti. Od nastanke je že več kot dvajset let, pa se kasnejšim generacijam ni zdelo potrebno nič spreminjati.

Kot sklep vsega tega pa je napravil še križev pot. Prej je bil figuralen, sedaj je velika slika. Zanimiva je petnajsta postaja na koncu: Kristus vstane od mrtvih. Tako je slikar Stane Kregar hotel obogatiti ta prostor, ki je bil prej sam po sebi zelo pust in prazen.

Podobno se je arhitekt Bitenc trudil, da bi tudi prezbiterij tako uredil, da bi kaj spregovoril. Z oltarjem se je veliko ukvarjal, nazadnje se je odločil za to na videz čudno leseno stvar, ki naj bi bila skrinja zaveze, simbol skrinje zaveze iz Stare zaveze. Ali je bolj posrečena ali manj, je sedaj drugo vprašanje. Morda je manj posrečena. Je pač miza. Tabernakelj smo umaknili v steno. Sedaj je v steno vdolbena votlina. On si je zamislil tudi potrebne stvari za v tabernakelj. Zamislil je zelo lepo monštranco, ki je trodelna in se odpira. Za monštranco je tudi on sam prinesel neke darove iz Prage. Vanjo je vgradil tudi neke dragocene kamne. Takšni so bili naši dobrotniki. Bitenc je tudi poskrbel za to, da smo dobili primerne kelihe, zlasti za takrat, ko so duhovne vaje ali jubileji in je več duhovnikov koncelebrantov. Takrat je potrebno imeti posebne ciborije. Napravil je dva ciborija, po starih primerih, z ročaji. Eden je večji in ni ne vem kako dragocen. Drugi je malo manjši, pa je zelo lepo izdelan. V glavnem je srebrn. Je sad različnih darov in je tako imenovani koncelebracijski kelih. Obenem je hotel po svoje oblikovati tudi ambon.

Po takratnih željah je tudi pri ambonu dal obesiti ta križ, ki mora seveda biti pri vsakem oltarju. Oblika naj bi bila neke vrste odprta knjiga. Kajti arhitekt je imel zamisel, ki jo nismo nikoli realizirali, da bi bilo tam pod križem zmeraj lepa izdaja Svetega pisma. Konzola za tisto je bila naročena, pa najbrž nikoli izdelana. Verjetno so se izgubili tudi načrti. Lepe izdaje Svetega pisma, razen mariborske izdaje, pa tudi nismo nikoli imeli, da bi jo imeli tukaj gor vedno pri roki pod križem. Tisti, ki bi prišel brat Sveto pismo, bi ga vzel kar tam in ga lepo pri ambonu prebral.

Da bi se ponazorila gnada božja, ki prihaja od oltarja in božje besede, je napravil, da ni bil le navaden strop, ta lesen baldahin, za katerim je skril tudi luči nad oltarjem. S temi lesenimi progami je hotel nakazati tudi, vsaj njegova zamisel je bila takšna, da prihaja potrebna milost od oltarja in božje besede, zato se vsaka lesena proga končuje s križcem. To so torej poskusi, kako bi kapela res v celoti spregovorila in nagovorila tiste, ki pridejo sem, bodisi k bogoslužju, bodisi če pridejo sem po tolažbo.

Tale večna luč je tudi delo Bitenca. To je zemeljska obla, v sredini je žarnica, ki ponazarja večno božje življenje in delovanje pred tabernakljem. Tisti veliki svečnik je darilo pisatelja Finžgarja. Izdelal ga je arhitekt Plečnik po naročilu Mohorjeve družbe, ko se je Finžgar poslavljal od uredništva Mohorjeve družbe, ki jo je vodil dolga leta. Takrat mu je Družba hotela poklonit nekaj lepega. Tako so Plečniku naročili in je izdelal velikanski svečnik in zelo lepo svečo, ki jo je on sam oblikoval in dal izdelati. Svečnik je sedaj prazen, na njem ni velikonočne sveče. Prej je bila z velikim napisom: "Finžgarju v spomin." Seveda je že pogorela, ker smo jo prižigali ob slovesnih priložnostih. Ta sveča naj bi bila kot simbol, pa tudi neke vrste nadomestila za večno luč, kadar ni elektrike. Svečnik je torej lep spomin na pisatelja Finžgarja in eden izmed velikih spominkov na profesorja Plečnika.

Drug lep spomin je tako imenovani "Baragov kelih", ki ga boste gotovo kdaj uporabljali. Je uvrščen med kelihe, ki jih je izdal Kvaternik v knjigi "Plečnikovi kelihi". V njej je njegova slika in opis. Kelih je zelo dragocen. Posebna je špiralasta noga. Plečnik je želel, da bi bil ta kelih glavni kelih v Baragovem semenišču. Tega ni, je pa zato kelih prišel sem.

Dogodki, ki so spremljali zgodovino semenišča

Morda je še kaj, kar se zdi komu vredno omembe. Glavne zasluge za fakulteto, za prizidek, kjer boste obiskovali predavanja, ima nek drug veliki dobrotnik. Prej je bila teološka fakulteta v stari stavbi na Poljanski, v Alojzijevišču. Ti prostori so bili nemogoči in ko smo končali obnovo semenišča sem si zamislil, da bomo na vrtu, tam vse do Streliške ulice pozidali novo fakulteto. Potem smo s težavo rešili ta mali prostor. Res s težavo, po dobroti nekega arhitekta na urbanističnem zavodu, ki me je opozoril, da načrtujejo, da bodo tam z obeh strani naredili same garaže. Tako smo potem v zadnjem hipu rešili ta prostor.

Inženir Jože Kregar je delal načrte. Moral je narediti sedem ali osem različnih načrtov, preden smo dobili dovoljenje. Približno devet let je trajalo, preden smo dobili gradbeno dovoljenje, da smo izpeljali to delno rešitev, ki pa je hvalabogu posrečena. V tem majhnem prostoru je največ vredna spodnja dvorana pa tudi predavalnice. Če bi tega sedaj ne imeli, se ne bi imeli kje zbirati, ne samo teologi, ampak tudi tako imenovani krščanski izobraženci in druge skupine. Vse se zbira na tem majhnem prostoru. To je zasluga arhitekta Jožeta Kregarja, zato je vredno, da se ga tudi tam spomnite, ko boste hodili k predavanjem v te sicer skromne, vendar prijazne predavalnice. To vam povem le tako mimogrede. Na fakulteti ne vem, če vas bo kdo uvedel v prostore. Načrte imajo na fakulteti v arhivu, vse je natančno popisano.

Gradnjo je vodil sedanji škofijski ekonom Martin Špringer in en silno dober delovodja, katerega je Bog poklical v velikih bolečinah. Umrl je za rakom, Bog nas varuj. Bog take ljudi, ki jih ima rad, preizkusi pa hitro pokliče k sebi. So pa to veliki dobrotniki in je prav, če se jih tudi vi kdaj spomnite, ko uživate sadove s težavo, res s težavo rešenih prostorov, ki jih imamo zdaj na razpolago. Šentvid smo dobili nazaj, Baragovega semenišča ne bomo nikoli, ga nimamo kaj imeti. Okolje je tam danes tako, da tam ne more biti semenišče.

S to staro stavbo, v kateri se nahajamo, je imel Plečnik čisto svoje načrte, prav tako mesto Ljubljana. Takrat so hoteli to odkupiti in imeti tukaj mestni arhiv. Plečnik pa je imel načrt, da bi se to semenišče podrlo, ker je na poti stolnici. Tako naj bi prišla stolnica bolj do veljave. Plečnik je hotel postaviti na tem trgu, sedanji tržnici, veliko mestno hišo in bi ohranil samo knjižnico, kot nekakšno majhno kapelico. Ampak Plečnikovi načrti se tudi niso vsi uresničili. Hvalabogu, če bi nam še to podrli, bi res ostali brez vsega.

Po mojem je bilo nemogoče v tistih časih narediti več kot se je naredilo. Rešilo se je tako, da nam še sedaj koristi. Bodisi samo semenišče bodisi fakulteta. Prepričan sem, da je to velika zasluga rajnih bogoslovcev, med njimi je bilo veliko žrtev, posebej leta 1945. Sam imam močno vero v duše v vicah. V pomoč rajnih, ki verjetno niso več v vicah, ampak v nebesih pri Bogu.

Tudi kapelo pri sestrah je preuredil inženir Bitenc. Okno je naslikal Kregar. V njun spomin tam zelo rad mašujem. Pa tudi zaradi tega, ker tam ni nobenih stopnic. Zaradi prehudega tekanja po teh stopnicah sem si pokvaril kolke. Najprej sem moral nositi bergle, sedaj pa palico. Bogoslovci so mi dali vzdevek "Trinog". Baje sem tudi bil strašno trd ravnatelj, ne tako kot sedaj, ko so sama dobrota.