Duhovna obnova: Vstani in hodi

Mag. Primož Krečič, spiritual

Ob začetku novega leta smo imeli duhovno obnovo ob dogodku, ki opisuje ozdravljenje bolnika, ki je bil bolan 38 let (prim. Jn 5). Pred sabo smo imeli tega bolnika in ga skušali primerjati z bolniki današnjega časa, ter boleznijo osamljenosti, ki je pogosto hujša od vseh telesnih bolečin. K vsemu temu se sklanja Kristusova odrešenjska dejavnost: Vstani in hodi!

I.Bolnik v Betesdi: nimam človeka

Kakor brezglava čreda ovac
Dogajalo se je na judovski praznik v kopališču Betesda pri Ovčjih vratih. Množica ljudi je bila pisana, eni so hodili, drugi se prerivali, tretji iskali z očmi sočutje ali prosili za pomoč, zopet drugi so morda preklinjali svojo nesrečo in zdravje bolnih. Čeprav je bila to brezoblična množica, morda je bila edina razlika med njimi, da so eni bili zdravi, drugi pa bolni in so iskali pomoči. Množica revežev je bila podobna ponižni in nemočni ovci, ki je povsem odvisna od drugih.

Vzgojitelj mladih in duhovni voditelj Vinko Kobal je ob razlagi tega dogodka dejal, da v tej množici vlada bolezen, ki bi jo lahko pojmovali vseenost. Ti ljudje so brez moči in vez, ne morejo si pomagati z denarjem in fizičnimi sredstvi in preprosto čakajo na rešitev ali celo tudi tega ne. Njihov problem je, da so se zapletli v nek kompliciran sistem iz katerega ne morejo iti. Sovražijo svojo bolezen in ne vidijo izhoda, upanja. Zato si izmišljajo mite in zgodbe, ki so zmes religije in medicine. V tem lažnem upanju živijo. Tako je vse umetno in navidezno, tudi ozdravljenja, ki jih srečujejo, so le navidezna ozdravljenja.

Vseeno jim je, če so okrog njih zdravi ali bolni, mrtvi ali živi, pametni ali neumni. Navidez je vse živo, vse se giblje, nekaj govori, zabava. Vendar pa je njihova največja težava poiskati nekaj skupnega, kar bi jih povezovalo.

Nekateri izmed njih niso fizično bolni, ampak so le padli v nekakšno bolezensko psihozo nemoči, iz katere se ne morejo pobrati. Kar nadaljujejo z igro tega, da so bolni, nimajo motivacije, da bi se otresli strahov in prešli v normalno življenje. Dejstvo ozdravljenja jim je premalo, potrebujejo nekaj, kar je močnejše od tega, nekaj ali nekoga, ki bi jih tako nagovoril in zganil, da bi rekli, nasvidenje vsemu temu.

Ker nimajo prave motivacije, nočejo zapustiti tega sveta in še naprej bežijo v nekakšna nadomestila. Iz razočaranja so ustvarili duhovne filozofije, sekte, cerkve, mite, herezije, izumetničenja, sisteme, ki niso drugega kot nadomestki vere.

Betezda iz Jeruzalema je kakor svet, v katerem živimo mi danes. Veliko ljudi, ki so brez volje, osamljeni, zakompleksani, razočarani. Nezavestno prevzamemo bolnega duha družbe, navadimo se, da za nas drugi ne skrbijo, prav tako tudi mi ne za druge. Zdi se nam nespodobno vtikati v njihove težave in bolezen.

Jezus in mož v množici bolnih
Sredi te množice se pojavi Jezus in vidi, da je to, za kar se trudijo ti ljudje, le navidezen nadomestek, kratkotrajna pomiritev in rešitev. Zaprli so se v ta neživljenjski sistem in se v njem trdno vrtijo na obrobju, ne da bi se pognali v središče.

Zato tudi nosijo luskine na očeh in ne vidijo Jezusa takšnega kot je, ne prepoznajo ga kot zdravnika, zato mora on stopiti v njihovo bolnišnico in jih izpeljati ven. Jezus je tisti, ki z božjim usmiljenjem razbija navidezni sistem zlagane nemoči, uživanja in strahu. Jezus ni brezbrižen, mimo njega ni šel noben človek, ne da bi ga zavil v svojo ljubezen. Tako je opazil v množici moža, ki je bil bolan že 38 let, več, kot je trajalo Jezusovo življenje. Jezus se je ustavil, zaslutil njegovo topo bolečino, usmeril nanj svojo pozornost in se začel z njim pogovarjati. Sredi hrušča je poslušal njegove besede in se ni pustil zmotiti pri globokem zanimanju za človeka.

Nimam človeka: jedro bolečine
Ta pripoved odkriva bolečino osamljenosti. Evangelij pravi, da je v tem kopališču poležavalo veliko bolnikov: slepih, hromih, jetičnih. Problemov je bilo veliko, kot jih je danes, vendar eden od njih je srž in vrh vseh problemov, ki ga je bolnik izrazil z besedami: Nikogar nimam ali nimam človeka(v. 7)

Hujše od vseh bolezni je to, da je bil sam s svojimi problemi, da so bili ob njem ljudje, celo so spraševali o njegovi bolezni, vendar ni bilo nikogar, ki bi se mu zares približal in delil življenje z njim. Ta človek je bil sam.

In ta bolezen ni bila samo njegova, ampak jo je dihala vsa množica. Prav zato je nevarna, ker je postala del človeške narave, ker so se ljudje navadili nanjo.

In s tem prihaja vseenost. Zelo veliko izhodov obstaja, da se ljudje skrijejo pred življenjem in zakrijejo svoje resnično stanje. Včasih ga celo poveličujejo s svojo kulturo in obnašanjem. Tudi v družbi se zdi, da vse teče, da je veliko lepih trenutkov ljubezni, zabave, pozornosti, uspehov, miru, praznovanj in slovesnosti, toda pod tem ždi občutek nesmisla ter dolgčasa, ki so pogosto razvije v cinično kritiko ali brezglavo uničevanje samega sebe.

Občutek nepripadnosti
V Betesdi je vladal občutek nepripadnosti: Bolnik je čutil, da ni nikomur pripadal, za nikogar ni bil odgovoren, nikogar se ni veselil, z nikomer so-trpel. Pa tudi nihče se ni čutil zanj odgovornega. Vsi so že obupali in šli po svoje. Tudi drugi, ki so se prav tako kot on trudili, da bi prišli do ozdravljenja, so šli po svoji poti in gledali nase in zase. Prav gotovo se je pri tem spraševal, kjer je pravica, kakšen je Bog, ki njemu ne pomaga.

Kako mučen občutek je, da ni poleg tebe nikogar, ki bi bil zate, ki bi ga lahko imel rad, se ob njem nasmejal. Bolj ko drezamo v vprašanje nepripadnosti in osamljenosti, bolj nas boli in večja podoba te ogroženosti vstaja pred našimi očmi…

Ohranil je upanje
Kljub vsej polomiji in težavam ta mož ni obupal, ohranil je upanje na rešitev. Kljub sistemu bolezenske miselnosti in uklenjenosti v vseenost, nepripadnost in osamljenost, je ostal še vedno človek upanja, upal je, da se bo tega rešil in zaživel kot normalen človek. Najhuje je izgubiti upanje, se zapreti pred soncem in s temo pogledati nov dan. Psihologi pravijo, da je v koncentracijskih taboriščih zelo malo ljudi povsem obupalo in si hotelo vzeti življenje. Ob nečloveških razmerah in krvoločnosti so do konca ohranili upanje in voljo, da se dvignejo nad te krivične razmere.

Kakšna bogata zaloga upanja je v tem človeku, ki čaka na rešitev že celih 38 let, celo življenjsko dobo, ves čas izhoda iz Egipta. Vendar ni še vse izgubljeno. Kako se bo vse zaiskrilo, kar je ostalo nakopičeno v tolikih letih, ko bo odkril nekoga, ki ga bo povedel v življenje, ko bo mogel postati to, kar je.

Potreba po zdravnikih
Prav zaradi tega upanja Bog obuja učenike in duhovne zdravnike v vseh časih, tudi danes. Kliče jih na pot pozornosti do vseh, ki še upajo na izhod v polno življenje. Kliče jih k tistim, ki trpijo v svoji osamljenosti, vseenosti, v mnogih boleznih, zlasti pa v nepripadnosti: nima človeka, nikomur ne pripadam. In vendar ni nikogar na svetu, ki bi ne pripadal skupnemu bratu in odrešeniku Jezusu Kristusu – le v Betesdi se mora nekdo najti, poskrbeti za svoje ozdravljenje in stopiti med bolnike ter jim priskrbeti prisotnost Božje usmiljene ljubezni.

Huda škoda in nesreča bi bila, če bi se tudi ti pridružili ljudem, ki so brez veselja in življenja, ki se jih je polotila vseenost. Zato je treba izkoristiti trenutke naše mladosti in z božjo pomočjo narediti mostove nad naveličanostjo in osamljenostjo. Treba se je podati v boj z nevidnimi sistemi, ki vežejo ljudi v nemoč in jim pokazati odprto sprejemanje življenja, brez vsakega sistemskega strahu.

Gospod pošilja svoje glasnike v vse Betesde sveta in eden od teh si ti, eden sem pa jaz. Bolj ko bo on živel v nas, z večjo vnemo in potrpljenjem se bomo podajali v te prostore in jih osvobajali.

Pri tem pa je pomembno še nekaj: Ne smemo se pustiti zmotiti pri zanimanju za človeka. Za Jezusa je ta bolnik pomenil v tistem trenutku vse, popolnoma se mu je posvetil in pokazal, kako Bog ljubi človeka. Človek mora postati smisel in cilj vsega, največja svetinja, ki je pred nami. Ne smemo pustiti, da nas premami videz, da pademo v prepričanje, da ni na svetu nič posebnega, da ni nobenega pričakovanja, upanja, potrebe. Vsak človek je poseben, vsak nosi v sebi globoko pričakovanje, želje in upanje.

II. Ozdravljenje:

Jezus ozdravljanja Ker je učlovečeni Božji Sin, je Jezus že po naravi zdravnik, prinašalec zdravja in odrešenja. V njem se je razkrila dobrotljivost Boga našega odrešenika in njegova ljubezen za ljudi. To je vesela novica, ki je namenjena predvsem preprostim in tisti, ki se ji odprejo.

Njegova ozdravitev je popolna in celovita. Vzemi svojo posteljo, na katero si bil priklenjen toliko let, razbij sistem, v katerem si bil zvezan, odpravi povsem tvoje spomine, ne glej nazaj na tvojo bolezen, ne pusti nobene korenine starega, ne ozdravljenega življenja ---sedaj si novi človek, zdrav in svoboden človek. Nova vera ni v nobeni povezanosti s prejšnjimi njenimi nadomestki – Ker Jezus živi polnost življenja v tesnem molitvenem stiku z Očetom, podobno velja tudi za tiste, ki jih ozdravi. Želi, da bi zaživeli polnost življenja in se ne bi v ničemer zanašali na razna sredstva ter ljudi, ki ne morejo pomagati, pa čeprav o njih še tako govorijo. Jezus resnično ozdravlja in nihče drug. On ozdravlja človekovo ranjeno in porušeno dostojanstvo, on je resnično pozoren na človeka in na novo vzpostavlja porušene odnose.

Videti stisko človeka
Jezus je videl, da ta človek leži že vrsto let bolan. Videl je, da je bila ta njegova bolezen kronična, lahko bi rekli neozdravljiva. Pa tudi vse okolje je dihalo utesnjenost in bolečino. Vsi poskusi alternativnega reševanja niso nič pomagali. Najprej je potrebno videti človeka, njegovo stisko, željo po izhodu, ozdravitvi. Jezus je bil po svoji človeški naravi naravnan na človeka, videl ga je v njegove temelje, vzljubil ga je in mu z darom svoje ljubezni pomagal k ozdravitvi, ne samo fizični, ampak celoviti, da bi mogel bolj polno zaživeti kot človek.

Jezus si je izbral med množico trpinov tistega, ki je najbolj trpel, ki je bil priklenjen na posteljo že celih 38 let, obdobje, ki jo bilo skrajna mera za kakšen napredek in osvoboditev.

Ljudje smo različno naravnani, zato tudi različno gledamo. Eni vidijo samo, kaj se dogaja na površini, dogajanje v družbi, druge zanima znanost, tehnika, razna obrobna dogajanja, treti vidijo le koristi, kako se bodo dobro imeli, potovali, se zabavali, čim manj delali, četrti si postavijo temna očala na oči in vse pomažejo s svojim pesimizmom, nekateri iščejo ljudi, ki bi jih navezali nase, so tudi ljudje, ki gledajo s srcem in vidijo človeka, ki trpi, človeka, ki si želi izhoda. Morda smo veliko let s človekom, pa ne vidimo njegove rane, se mu ne posvetimo. Jezus je imel taka očala, da je videl človeka, ki trpi, poiskal je tistega, ki ga je najbolj potreboval. Začel je z najtežjim primerom in najtežjo snovjo, s tistim, ki je bil največ časa bolan in najbolj sam. Bili so tudi drugi okrog njega, vendar posvetil se je najtežjemu primeru, da bi še bolj prišla na dan moč njegove usmiljene ljubezni.

Ljudje se v današnjem individualizmu izogibajo tistih, ki so v kakšnih stiskah, ker predstavljajo nadlogo, Jezus pa kaže prav na te. In to kaže še posebej bogoslovcem in duhovnikom, ki bomo svoje poslanstvo opravljali prav med njimi.

Vera in dar
Jezus postavlja ljudem, h katerim prihaja vprašanje, če želijo izstopiti iz bolezni, če si želijo polnega življenja. Tu ni prostora za filozofiranje, ampak je potrebna vera. Zato je vprašal bolnika: Bi rad ozdravel? Kakor je za ljubezen potrebna vera, tako je za ozdravitev in notranjo osvoboditev človeka potrebna vera.

Ni težko verovati na temelju prejete milosti, tako je vera pogosto povezana s hvaležnostjo. Toda pokorščina je tudi težka in zahtevna. Zahteva namreč prelomitev s starim svetom, za človeka, ki si je izoblikoval svoj življenjski stil, je to zelo težko, težko je bili ponižen in sprejeti Gospodovo voljo. Gospod zahteva prelomitev s starim življenjem in pokorščino v veri. Tako je vse delo milosti, kot ponižna pokorščina podarjanja samega sebe.

Kljub temu je Jezus želel, da bi prišla prošnja iz njegovih globin, da bi jo sam izrazil in začutil, kako je pri tem sam sodeloval. Tudi ženi, ki je imela hemofilijo, je Jezus rekel: »Žena, tvoja vera te je rešila: pojdi v miru, potem ko si bila ozdravljena od tvojega zla.«(Mc, 5, 34) Za vero je potrebna pot pokorščine: tvoja vera te je rešila. Tu gre za celovito ozdravljenje, tudi ozdravljenje duha, za kar je potrebna krepost pokorščine in pristanek na dar ljubezni. Jezus ga je želel naučiti tistega, za kar je sam najbolj trpel, da bi se v njem obudilo zanimanje za človeka, več kot zanimanje, strast za človeka.

Vstani in hodi
Zato mu je naročil, naj vstane, vzame svojo posteljo in hodi. Vstati je pomenilo čudež njegovega ozdravljenja. Mogel se je svobodno gibati, postati človek. Kakšno veselje ga je moralo navdajati. Vstajenje spominja tudi na Jezusovo vstajenje- potem, ko je umrl staremu svetu in grehu, je postal novi človek, vstal je v novo življenje.

Kakšen pomen ima naročilo, naj vzame svojo posteljo in jo nosi s seboj. Postelja predstavlja spomin njegovega ozdravljenja, da ne bi nikoli pozabil daru, ki mu je bil dan, postelja predstavlja les križa, na katerem je Kristus zaslužil odrešenje in vsako resnično vstajenje.

Sveti Avguštin pravi, da je to Jezusovo naročilo povezano s Pavlovim naročilom: Drug drugega bremena nosite in tako spolnite Kristusovo postavo. (Gal, 6, 2) Prenašajte drug drugega v ljubezni in se trudite ohraniti edinost duha z vezjo miru (Ef 4, 2-3), kaj pomeni, da znamo prenašati in sprejemati bližnje, ko so v težavah, bolni, zasvojeni, ko so drugačni, ko mi pričakujemo.

In ko smo sprejeli posteljo na rame, se ne obotavljajmo, hodimo. Dar je namreč povezan s poslanstvom. Jezus ni naročil ozdravljencu samo naj vstane, ampak tudi naj hodi. Naj izpolni svoje poslanstvo, tako kot mu ga predlaga Bog. Naj postane njegovo življenje hoja za njim, čeprav ni nikjer izrecno omenjeno, da se je ta človek kasneje pridružil skupini njegovih najožjih učencev. H Gospodu nismo še prišli v polnosti, krščansko življenje je hoja, gibanje, neprestano zapuščanje starega in odkrivanje ter prizadevanje za novo. Pri tem nam Jezus daje dovolj sredstev, da moremo varno hoditi in izpolniti svoj načrt. Tu so darovi Božje besede, zakramentov, skupnosti… Še več, njega moramo prinesti tja, kamor hodimo. To pomeni: vzemi svojo posteljo in hodi.

Kristus ozdravlja v skupnosti Cerkve
Kristus ima sedaj obraz skupnosti Cerkve, ki je poseben prostor njegovega delovanja in ozdravljanja. Temu prostoru ne daje potez samo on, ampak tudi mi, ki nas Bog pošilja v ta čas in k tem ljudem. Hodimo v stebrišču Betesda in se sprašujemo, kateri vrsti ljudi pripadamo.

Vsekakor je velika odgovornost za človeka tudi naša temeljna skrb in obenem tudi smer naše priprave na duhovništvo. Vsak od nas je nujno potreben v okolju, kjer mrgoli bolečine in nerešenih problemov. V svet se bomo podali, da bi odkrili in videli vse, kar ljudi ovira, da bi se izpolnili v vseh razsežnostih. Jezus je videl tega bolnika in tudi naše poslanstvo bo prav v tem, da bomo videli človeka in njegovo bolezen, da ne bomo ostali samo pri teorijah zdravljenja in diagnozah, ampak da mu bomo prinesli svojo in božjo ljubezen.

Nova pripadnost
Začeti pa moramo pri sočloveku, s katerim živimo. Tu ne gre za vtikanje v zadeve drugih, ampak za vzpostavitev sožitja v razsežnosti prijatelja, tovarištva, za spoštovanje, pozornost in naklonjenost. Kot v Jezusovih časih tudi danes zdravi zdravnik z zanimanjem za človeka.

Tako se rodi skupnost. V množici, ki je čakala na plivkanje vode, na kairos, ugodni trenutek, ni bilo tistega, ki bi povezoval, ki bi dajal ljudem občutek pripadnosti, ob katerem bi začutili, da so ljubljeni in sprejeti. Bolnik je prav to potreboval. Ko vstopi Jezus se iz množice rodi skupnost, v njem dobijo vsi pomen in on vse povezuje. Težave, bolezni in rane so neznosno breme, če jih moramo sami prenašati, skušaj pa postanejo ti problemi lažji, mogoče jih je začeti reševati, še posebno, ker veš, da ob tebi hodi še nekdo, da še nekdo umira in sotrpi s tabo.

Tako Jezus iz nejasnih obrazov dela skupnost oseb, občestvo, Cerkev. To je ozdravitev za ves svet.

III. Pričevanje in nasprotovanje

Osvoboditev in ozdravljenje nepokretnega človeka ter njegova nova pripadnost Kristusu je postala za pravoverne Jude kamen spotike. Svoje negodovanje so utemeljevali z dejstvom, da se je ta čudež zgodil ravno na sveti dan, v soboto in z Jezusovim naročilom naj v soboto ozdravljenec vzame svojo posteljo in hodi.

Ozkost pogledov
Problem je v tem, ker je bil kršen zakon in ker ozdravljeni človek dela to, kar po tedanjih predpisih ni bilo dovoljeno. Jezusovo delovanje je obsojeno preden so Judje pomisli, zakaj je to storil.Ti pravoverni Judje so podoba teh, ki se v svoji ozkosrčnosti in pretirani skrbi za pravila, pohujšujejo nad vsem, česar zbeži njihovim merilom, kar je drugačno, kar je veliko. Gledajo svoje noge in prav zato ne zmorejo hoditi. Njihov pogled je zvezan z ozkosrčnostjo, vidijo majhne stvari in iščejo v njih dlako v jajcu, kaj je narobe, da bi mogli opravičiti svojo nemoč in ozkost pri srečevanju z dogodki in ljudmi. Vsekakor so njihova pravila in navade pomembnejše od Božje volje in njegovih načrtov.

Ta drža se marsikdaj ponavlja v Cerkvi in tudi med nami, ko so ceremonije ali zunanji izgled in pravila bolj pomembni kot pa človek, ko pravila žrejo ljudi in odnose.

Težko je priznati Jezusovo usmiljeno ljubezen
Vprašani ozdravljenec ni vedel, kdo ga je ozdravil. Imel je izkušnjo daru in ljubezni, vendar pa njegova vera še ni prišla do spoznanja, kaj v resnici je. Hvaležen je tistemu, ki ga je ozdravil, ne ve pa tega, da je to Božji Sin, da se je Bog s svojim usmiljenjem posebno ozrl nanj in ga ozdravil. Koliko takih božjih posegov in darov gre mimo nas, ne da bi jih opazili, da bi bili nanje pozorni, da bi po njih še bolj vzljubili Boga, se mu zahvaljevali, računali nanj, sodelovali z njegovo ljubeznijo. Marsikdaj je to zgodi, ko smo v grehu in nekako nočemo priznati Bogu njegovega daru, kot da se ne čutimo zanj hvaležni, da nas egoizem tako osuši, da si ne upamo reči: Hvala Jezus.

In tu je odprt prostor za nevoščjivost in skušnjave, kot je bil pri tem ozdravljenem možu. Judje so ga hoteli potegniti nazaj v ograjen prostor bolezni, pikolovstva in nesvobode. Spraševali, kdo ti je rekel, da vstaneš in vzameš svojo posteljo? Prav gotovo ga niso spraševali, da bi sami razčistili svoj odnos do Jezusa, ampak da bi v tem človeku vzpostavili dvom, da bi prenesli razpoko v njegovo ljubezen. Kako hitro se lahko ulovimo v podobnih mislih in dejanjih, ko zaradi nevoščljivosti sejemo v bližnjih problematičnost, ko druge očrnimo, da jim ne verjamejo več, ko jih naredimo nemirne zaradi naše hudobije, ker ne prenesemo, da bi bil še kdo dober, uspešen, da bi še kdo ljubil in bi mu drugi verjeli.

Jezus ga želi peljati v življenje
Ko se je vse to dogajalo, se je Jezus oddaljil, ni hotel navezati ozdravljenega nase, kar je skušnjava mnogih ljudi. Pustil ga je svobodnega. To je drža Boga do človeka.

Ozdravljeni je imel dovolj možnosti za spoznanje in verovanje. Tudi ni vprašal Jezusa, kdo je, preveč močan dogodek je posegel v njegovo življenje. V sebi je dosegel mir, ki navadno spremlja vero, čeprav ni imel o tem kakšnega predhodnega vedenja in poznanja. Doživel je neizmerno ljubezen in vse drugo je ostalo odprto. Mnogi so tako po naravi obrnjeni na Gospoda, tako kot je rastlina na sonce in ne morejo biti brez tega, naravno verovanje je prisotno v vsakem poštenem srcu, ki vidi ob sebi čudeže ljubezni. Jezus ga je nato srečal, vendar mu ni nič rekel o sebi, tudi ta ga ni vprašal, kdo je. Rekel mu je le: Ne greši več!. Ni mu našteval grehov, ki jih je storil v življenju, ker je bila njegova duša odprta. Ne glej več nazaj, obstaja pa nevarnost greha, ko se boš začel ozirati nazaj in zopet pristajati v družbi bolnih, v krogu greha in nemoči. Ne vračaj se več v staro življenje, v prostor greha in sence.

Ozdravljeni je v tem spoznal, da greha ni mogoče povezati z Gospodom in njegovo ljubeznijo. Greh bi ga oddaljil od Gospoda. Jasno mu je tudi postalo, da je greh edino resnično zlo, ki se mu more zgoditi. Če se bo oddaljil od Gospoda, ki mu je podaril polno življenje, se bo zopet znašel v množici bolnih, nemočnih, sebičnih, kratkovidnih. Postal bo nevoščljiv kot Judje, ki so ga hoteli zapeljati. Jezus mu je tudi povedal, je tisti, ki je prejel posebno milost, v večji nevarnosti, da pade, kot drugi. Še več, njegov greh bi mogel povzročiti pohujšanje in slab zgled tudi pri tistim, ki bi jim lahko pomagal k izhodu s svojim zgledom. Vse temelju na osebnem zaupanju in ne več na splošnih zapovedih, na katere so prisegali pravoverni Judje.

Pričevalec
Po vsem tem ni bilo več ovire, da ne bi šel do Judov in jim jasno povedal, kdo ga je ozdravil. Človek, ki je bil bolan in je po milosti ozdravil, je postal pričevalec in izstopil iz množice. Vera, ki jo je poglobil v sebi, ga je spodbudila k temu, da jo je začel oznanjati drugim, najprej tistim, ki so ga vprašali, potem pa še tistim, ki jih bo srečal. Zavedal se je daru, ki ga je prejel in ga želel deliti z njimi. Naj čudež, ki se je zgodil v njegovem življenju, preide še na druge, naj začutijo zmagovitost božje usmiljene ljubezni. V pogovoru z Jezusom se je naučil premišljevanja in spoznavanja. Zato je mogel to posredovati naprej. Ozdravljenec je vabil še druge k zdravniku, začela se je porajati nova skupnost. Iz nemočnih in bolnih ter ranjenih ljudi, so nastali oznanjevalci življenja in novega upanja.

Judje pa so si zaprli ušesa, niso sprejeli očitnega dejstva tega čudeža in začeli preganjati Jezusa, ker je delal čudeže na način, ki ni bil predpisan od njih. Postala je postala tako tožiteljica proti njim, ki so nanjo prisegali.