Magnificat - Marijina hvalnica
Mag. Primož Krečič, spiritual
1. Hvalnica, ki je privrela iz Marije
Magnificat je ena najlepših hvalnic vsega Svetega pisma in krščanske duhovne zakladnice.
Blagrovanje Marijine vere
Sveto pismo poroča, kako je Marija prišla k Elizabeti, da bi se z njo veselila svojega Božjega materinstva, kajti veselja in tudi srečanja z Jezusom ni mogoče imeti samo zase, treba je ta naboj in to veselje podariti tudi drugim, jih ogreti in odpreti za njegovo prisotnost.
Tudi Elizabeta se je veselila blagoslova, rodovitnosti Božje milosti, ki jo je bila deležna Marija in s tem izpovedala svojo vero v njenega otroka in bodočega odrešenika človeštva. Elizabeta je predvsem blagrovala Marijino vero, v kateri je prej spočela Božjega Sina kot v telesu.
Sveti Avguštin pravi: »Marija je srečnejša, ker je sprejela vero v Kristusa, kakor pa, ker je spočela Kristusovo človeško naravo«.
Marijinega življenja si ne moremo predstavljati brez vere. Za razliko od Zaharija je Marija povsem in celovito verovala. V njeni veri je bil spočet Jezus, razkrila se je novost povezave med duhom in telesom, izpolnjenost in cilj vsakega človeka.
V tej veri se je zgodilo spočetje brez moža, kot in čisti dar, ki je presegel vse biološke zakone. Marija je Božjo besedo povsem ponotranila, postala je njeno meso in tudi meso njenega sina, odrešenika sveta.
Marijino razodetje skrivnosti
Ob takem nagovoru Marija ni mogla ostati tiho. S čudovito hvalnico je odgovorila na Elizabetino blagrovanje njenega Božjega materinstva. Papež pravi: »To, kar je v trenutku oznanjenja ostalo skrito v globini 'poslušnosti vere', se je, lahko rečemo, sedaj izžarelo kot čist in oživljajoč plamen duha. Marijine besede, ki jih je izrekla na pragu Elizabetini hiše, pomenijo navdihnjeno izpoved njene vere, izpoved, v kateri je izražen odgovor na besedo razodetja z religioznim in pesniškim poletom vsega njenega bitja k Bogu«.(Okrožnica o Odrešenikovi Materi, 36-37)
Marija kot nova Žena človeštva, kot prva predstavnica Cerkve, slavi Boga, da je mogla podariti vse svoje temu Božjemu otroku. Vse, kar ima Jezus človeškega, ima po njej, Božja narava se prav po njeni človeškosti v moči Svetega Duha najgloblje spušča na zemljo. V Mariji je tako zbrana vsa prihodnost človeštva in sveta, ta trenutek je ona celotna Cerkev.
Zato je tako pomembno moliti z Marijo, ki prvenka novega človeštva in Cerkve. Molitev z Marijo nam bo razkrila njeno in našo povezanost z Jezusom. Onadva sta povsem naravnana drug na drugega, kot mati in sin, kot učitelj in učenka, kot Bog in njegova stvaritev. Ob Mariji stopamo v tak odnos z Jezusom tudi mi. Sveti Duh odpira te povezave in v molitvi se poživljajo ter krepijo.
2. Poveličevanje Gospoda
Poveličevati pomeni poudariti pozitivni pomen drugega, izražati hvalo in zahvalo, ga slaviti, lahko tudi izražati lepoto narave, telesa, predmetov, glasbe, nekateri ljudje tudi poveličujejo sebe.
Janez Eudes se sprašuje, če moremo poveličevati njega, katerega veličina in sijaj sta neizmerna, neskončna in nedoumljiva?(…) Boga ne moremo poveličevati, se pravi ga narediti večjega v njem samem, saj so njegove Božje popolnosti neskončne(...) Moremo pa ga poveličati v nas samih.
- Marija je dala Bogu povsem prvo mesto, On ji je predstavljal temelj bivanja, odločanja in mišljenja, v vsem se je pogovarjala z njim in se mu za vse zahvaljevala v češčenju in poveličevanju.
Sveti Avguštin pravi, da more vsaka sveta duša v veri spočeti Božjo Besedo v sebi, jo more roditi v drugih dušah z oznanjevanjem Božje besede in jo more poveličevati, ko jo resnično ljubi(…) Najbolj poveličujemo in častimo Boga s tem, da omogočamo Kristusov prihod na svet in v naše življenje.
Poseben razlog Marijinega hvaljenja in slavljenje je bilo njeno Božje materinstvo. Marija poveličuje Gospoda po svojem še nerojenem sinu, ki se je ponižal na raven človeške krhkosti in minljivosti, da bi mogel vse človeške otroke pripeljati k poveličevanju in izpolnjenju. Ponižna Gospodova dekla vidi, kako bodo v Jezusu ljudje vstopali izničenje križa in vstajali v radost poveličanja.
Tako odkrivamo, da je poveličevanje in hvaljenje najbolj odgovarjajoč izraz duše, ki se prepusti Bogu. Zaveda se, da ima v njem svoj temelj, da je vsa odvisna od njega in da se more samo z njim povsem uresničiti.
Theilhard de Chardin govori o treh fazah človeške izpolnitve: o biti, o ljubezni in o češčenju ali poveličevanju. Človek je največji, ki slavi in se pridruži tistemu, ki je večji in močnejši od njega, njegovo življenje se znajde v polni varnosti in ustvarjalnosti.
Kolikokrat se razveselim Božje prisotnosti, njegovega delovanja v svojem življenju, njegovih predlogov in pomoči, koliko me vera napolnjuje z veseljem in prostostjo, da bi mogel z otroškim srcem izraziti Bogu svojo hvalo?
V Marijinem poveličevanju je sproščen pogled naprej, kajti v njenem Sinu bo človeštvo doseglo odrešenje in izpolnitev. V Kristusu bo je premagana vsaka tragičnost, ki nima izhoda. To zagotovilo je močnejše kot pa vsakdanja stvarnost, v kateri mnogi še vedno častijo sebe, druge ljudi in vse mogoče.
Zato, bolj ko bo Bog prisoten v našem življenju, bolj bo tudi vsak naš korak slavljenje in poveličevanje Boga. Ko bomo dali Bogu prednost pred vsemi stvarmi, čustvi, mislimi, besedami in dejanji, bo tudi naše življenje potekalo v polnem in ustvarjalnem ritmu, se ravnalo po Božji volji in bilo varno zavito v Božjo in človeško ljubezen.
3. Marijino veselje
Predlog nocojšnjega razmišljanja- druga vrstica Magnificata:
Moja duša se raduje v Bogu, mojem zveličarju.
V tej vrstici Marija razkrije svoje veselje. Veseli se, ker more izpolniti svoje življenjsko poslanstvo, ker je postala Božja mati. Največji razlog njenega veselja je Jezus, ki ga nosi pod svojim srcem. Predstavljajmo si veselje matere ob svojem otroku, kakšno je šele veselje Marije ob Jezusu, ki je učlovečeni Božji Sin.
Ob Jezusu je Marijino življenje spremenjeno v veliko hvalnico, ki preveva vse trenutke, tudi tiste, ki so težki in nerazumljivi.
To veselje je napovedal angel že pri oznanjenju: Veseli se Marija, ker si povsem odprta za Boga in boš postala mati Božjega Sina.
V svoji hvalnici Marija odgovarja na Božje povabilo in veseli razkošja milosti ter Božje podpore, ki jo je spremljala.
Marijino veselje trka tudi na vrata naših src. Nekdanji spiritual Benedetič je večkrat poudaril, da pod črnim talarjem bije veselo srce bogoslovca.
Posnemajmo Marijo v odprtosti za vse pobude Svetega Duha, da se bo mogel vedno znova roditi v nas Božji Sin, ki bo prinesel resnično veselje za nas in za vse druge.
4. Bog je moj zveličar
Marija se veseli v Bogu, ki ljubi in rešuje človeštvo. Vsemogočni je po njej odločilno posegel v zgodovino v korist vsega človeštva in nakazal novo pot Božjega reševanja.
V Izraelu je bila močna zavest o tem, kako jih je v zgodovini Bog reševal. Ta izkušnja se je že pri prerokih usmerila v upanje v celovito osvoboditev izraelskega ljudstva vse do osvoboditve od vsakega zla(Iz 12, 2).
Marija trdno veruje, da ta hrepenenja niso več samo upanje in želja, ampak so prisotna v »njenem zveličarju«, koreninijo v otroku, ki ga nosi pod svojim srcem.
Marija se vnaprej veseli, ker je njen duh skladen s tistim Duhom, ki ga bo Jezus izročil Očetu po svojem podarjenem trpljenju: Oče , v tvoje roke izročam svojega duha(Lk 23, 46). Marija se veseli zmagovite ljubezni, ki je premagala vsak strah in se more soočiti z vsako temo in zlobno okoliščino. V polnosti Božje ljubezni, ki se bo razkrila v Jezusu, bo človeštvo našlo nov in dokončen izhod. Kdor bo imel željo in hotenje, ga bo Bog zavil v svojo osvobodilno ljubezen in mu podaril večno izpolnjenje ter srečo.
Morda se vprašajmo, koliko rešujemo svoje življenje, svoje probleme in svoje teme skozi njega, koliko se zatekamo v Marijino varstvo in pomoč. Ena največjih zmot je, da se želimo rešiti sami, s svojimi močmi.
Marija bo s svojo materinsko toplino pomagala pri tem vsakomur, ki jo bo prosil. Izhod pa ostaja za vse čase samo eden in to je Jezus Kristus, Odrešenik in Zveličar.
5. Ozrl se je na nizkost svoje dekle
Na koga se navadno ozremo in naslonimo v naših medsebojnih odnosih, na tistega, ki je nasilen, avtoritaren ali na tistega, ki nas ima rad in pušča odprt prostor za ljubezensko darovanje?
Marija ugotavlja v svoji hvalnici, da se je spremenil red sveta, ko je Bog v njej razkril svojo usmiljeno ljubezen v Njej, ki je ponižna in povsem odprta za Božje darove in njegovo voljo. Potrebna je življenjska drža ponižnosti, ki omogoči drugemu, da se lahko podari, potrebna je zemlja, v kateri more vsakdo vsaditi svoj ljubezenski dar.
Ponižnost je tako tista krepost, ki omogoča ljubezen in tudi samo življenje. V ponižni odprtosti se nam tudi Bog približuje in živi v nas.
Marija nas s svojim zgledom in življenjsko izkušnjo vabi, da bi se izpraznili od vsega, kar ovira darovanje drugih, da ne morejo stopiti z nami v prijateljski odnos. V Mariji, ki je monštranca Božje ponižnosti, se nam tako odpira materinska pot, ki vodi od Boga k ljudem in od ljudi k Bogu.
V občudovanju in premišljevanju njene ponižnosti se pustimo obdarovati tudi mi in v otroški odprtosti sprejmimo vsak dan, ki bo vsajen na njivo našega življenja.
6. Blagrovali me bodo vsi rodovi
Marija se veseli ljubezni, ki zna sprejemati. Zaveda se, da je z njeno privolitvijo in spočetjem Jezusa začel Sveti Duh udejanjati »poslednje čase«(prim. Apd 2, 17-18), kar pomeni, da je zgodovina sprejela kali svoje dokončnosti in večnosti. To je tisto, kar je trdno, na kar se bodo lahko zanesli ljudje vseh časov.
V luči svojega Božjega materinstva vidi pred seboj generacije, ki bodo v svoji veri hodile skupaj z njo k Jezusu. Gleda na cilj, na veliko noč in poveličanje, ko bo ob Novem Adamu Nova Žena, njegova prva sodelavka, prva Cerkev, ki ga bo v svoji materinski toplini posredovala novim generacijam.
Marija se zaveda, da se bodo v njenem materinstvu vsi ljudje čutili sprejeti in ljubljeni. V njej se srečujejo vse pozitivne energije sveta, vse milosti in se usmerjajo h Kristusu, ki je edini odrešenik in Gospod.
V tej ljubezenski odprtosti bo prišlo do resnične povezave vsega človeškega z božjim, kar je najvišja poklicanost vsakega človeka. Zato se veseli vsakogar, ki se k njej zateče in v njeni ljubezni najde zavarovanost za nova tveganja, ki včasih zahtevajo tudi Kalvarijo in umiranje.
Marijino blagrovanje je tako drugo ime za ljubezen, ki je postala rodovitna. Vsak, ki stopi na njeno pot, odprto sprejme Božje povabilo in omogoča učlovečenje večne Besede v sebi.
Zaradi te odprte ljubezni so na čast Mariji nastale mnoge hvalnice, toliki rodovi so se k njej zatekali in jo blagrovali: Blagor telesu, ki je nosilo Sina večnega Očeta. On je naše varstvo, pomoč in obramba na poti vere, da kljub vsej revščini in težavam vedno znova stopamo naproti Jezusu in sprejemamo dar njegove odrešujoče ljubezni.
7. Velike reči mi je storil on, ki je Mogočen
Marija spoznava pomen in vlogo svojega življenja v povezavi z Bogom. Bolj, ko je zanj odprta in sodeluje z njegovim Duhom, bolj je obdarjena z njegovo prisotnostjo. Tako Nova Žena zgodovine vidi sebe v odnosu z Bogom in ljudmi, katerim rojeva Novega Človeka in odrešenika Jezusa Kristusa.
V odnosu z Bogom je v polnosti ovrednoten človek, tu se odkrije njegova polna podoba in njegovo pravo mesto v zgodovini. Bog sprejme človeka za svojega sodelavca in partnerja.
Marija se zaveda, da je v njej Bog storil tako velike reči, da ni mogel storiti večjih. On, ki je večji od sveta, po katerem je bil svet ustvarjen, je začel prebivati v njej, preprosti Judovski ženi, ki je tako postala prva in najsvetejša mati sveta.
Kako nekaj nepojmljivega je, da more dati stvar življenje tistemu, ki jo je ustvaril. Kako velika stvar je zaobjeti v sebi njega, ki ga nebesa ne morejo obseči. Marija se čudi temu dogajanju in slavi Boga zaradi največje svetinje, ki jo nosi pod svojim srcem.
Marija tudi nas vabi, da bi občudovali in slavili velika dela, ki so se zgodila v njej, da se zavedamo prisotnosti Božjega odrešenika in zveličarja v svetu, da je v njem izhod in upanje iz vse človeških stanj.
Koliko darov smo prejeli od Boga. Velik dar je tudi naš poklic. Prav je, da se že sedaj skupaj z Marijo veselimo svojega duhovniškega poslanstva in se nanj odgovorno pripravljamo, tako, da smo odprti delovanju svetosti Svetega Duha in se poglabljamo v skrivnost Jezusove osebe in njegovega razodetja? Tudi po življenju in delu vsakega izmed nas bo lahko Sveti Duh storil velike reči, da bomo prinašali Jezusa Kristusa na svet. Nekje se bo rodil, morda tudi v hlevu, pomembno je le, da ga bo ob prihodu nekdo sprejel.