Pritrkovalski krožek slovenskih bogoslovcev (PKSB)
Predstavitev
Glavni namen pritrkovalskega krožka med bogoslovci je ta, da širi in nadaljuje dediščino pritrkavanja, ki je posebnost ter značilnost slovenskega prostora.
Krožek (in s tem tudi celotno Bogoslovno semenišče v Ljubljani) je v akademskem letu 1999/2000 obogatel z miniaturnimi zvonovi, za katere sta darovala večji delež Društvo Mihaelov sejem iz Mengša in Marijina kongregacija slovenskih bogoslovcev in duhovnikov. 1. 10. 2000 jih je v Mengšu blagoslovil in posvetil sedanji ravnatelj Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, prelat in stolni kanonik g. Anton Slabe. Ti zvonovi so sedaj nameščeni na koru semeniške kapele. Nanje se bogoslovci učimo pritrkovalske melodije, za praznike in škofovske obiske pa s pritrkavanjem tudi povzdigujemo slovesnost.
Naloge krožka:
- Zbiramo podatke o zvonovih po župnijah, o elektrifikaciji; zbiramo in pišemo prispevke za zgodovino pritrkavanja, katere so objavljali v reviji Sončna pesem, Družini in Ognjišču. Krožek naj bi tudi spodbujal in povezoval predvsem mlade pritrkovalce po župnijah.
- Krožek vsako leto spomladi organizira okroglo mizo s strokovnim predavanjem. Povabljeni so pritrkovalci iz vseh župnij. Tedaj se tudi dogovorimo o pokrajinskih srečanjih za Gorenjsko, Dolenjsko, Primorsko, Belo krajino in še za okolico Ljubljane.
- Vsako jesen je še tako imenovano vseslovensko srečanje, na katerem sodelujejo le pritrkovalske skupine, ki so bile izbrane na pokrajinskih srečanjih.
Ivan Malavašič: Pojte zvonovi
Pojte zvonovi, zapojte veselo
maja Kraljici zdaj v čast in pozdrav!
Pesem naj vaša med cvetjem odmeva,
ki ga je Stvarnik na zemljo poslal!
Z njim smo Marijin oltar okrasili,
šmarnice bele kot biser bleste;
bolj kot vseh rož je Marija vesela,
če ji darujemo cisto srce.
Pojte zvonovi, zapojte veselo,
v srcih človeških naj vzklije pomlad,
da se odprejo kot beli cvetovi,
ki so vzcveteli sred majskih livad!
Milost pri Sinu nam Mati izprosi,
da vstopil bo v srca, ki tebe časte;
lepa naj bodo, kot maja cvetovi -
skupaj z vsem stvarstvom naj Tebe časte!
Pojte zvonovi, zapojte vabeče,
v srcu naj vsakem vaš glas zadrhti!
Trkajte glasno in trkajte vztrajno,
k njej jih vabite, ki milost deli!
če jo Sin božji za mater izbral je,
naj bo še naša Kraljica, Gospa!
Pojte zvonovi in k njej nas vabite,
kjer milost in sreča je večna doma!
1. Zgodovina krožka
2. Vas zanima kdaj, zakaj in kako zvoniti ob najrazličnejših dogodkih?
3. Kratka zgodovina zvonjenja na Slovenskem.
4. Vas zanima kako nastane zvon?
1. Zgodovina krožka
PKSB je bil ustanovljen v akademskem letu 1982/83 na pobudo bogoslovcev samih. Ustanovitelji so si v okviru krožka zadali več nalog. V ospredju je bilo najprej spoznavanje zvonoslovja, ravnanja z zvonovi in končno tudi praktično učenje pritrkavanja. Melodije so se sprva učili kar na steklenicah. Kasneje so vadili na jeklenih ceveh, kmalu pa že tudi v zvonikih.
Počasi je dozorevala tudi ideja, da bi krožek lahko še bolj poživil pritrkavanje po vsej Sloveniji. Lepa možnost za to se je pokazala s srečanji pritrkovalskih skupin. Tako so že leta 1983 organizirali srečanje pritrkovalcev v Crngrobu, Budanjah in Vidmu ob Ščavnici. Vseh treh srečanj se je udeležilo preko štirideset skupin. Januarja 1984 so prvič organizirali okroglo mizo, na katero so bili povabljeni strokovnjaki zvonoslovja in pritrkavanja. Tedaj so se dogovorili, da bi dosedanji krožek prerasel semeniške okvire. Centralni krožek naj bi deloval v okviru Teološke fakultete in imel sodelavce po župnijah.
Ustanovitev krožka, njegov namen in ideja sama je bila močno podprta in potrjena od takrat še Slovenske pokrajinske škofovske konference pa tudi od vsakega škofa ordinarija posebej. Tako je v arhivu še vedno shranjeno pismo takratnega ljubljanskega nadškofa, metropolita in predsednika Slovenske pokrajinske škofovske konference dr. Alojzija Šuštarja, takratnega škofa ordinarija v Kopru dr. Janeza Jenka in škofa ordinarija v Mariboru dr. Franca Krambergerja. Vsi škofje so ne le moralno, temveč tudi finančno podpirali krožek, ki za svoje dejavnosti potrebuje tudi takšno podporo in pomoč.
Pred leti se je večkrat pojavljala ideja, da bi ustanovili pritrkovalsko društvo. Vendar se nam ta ideja še ni zdela dovolj zrela, zato na uresničenje še čaka.
2. Vas zanima kdaj, zakaj in kako zvoniti ob najrazličnejših dogodkih?
ZVONJENJE V NAŠEM ŽIVLJENJU
(Matjaž Ambrožič)
2.1. Jutranjica ali dan zvoni
Skoraj istočasno z večernim zvonjenjem zasledimo običaj, da se je ob zori zvonilo Mariji v pozdrav in počeščenje. V civilnem življenju je bilo že zdavnaj poprej v navadi jutranje zvonjenje, ki je naznanjalo, da se mestna vrata odpro in da se zopet začenja življenje na ulici in trgu. Pri nas so nekoč zvonili dan ob 4.00 zjutraj. Tedaj je bilo to zvonjenje znamenje za uro, ker druge niso imeli. Najprej so zvonili brez presledka s srednjim zvonom, nato pa še z malim, ob nedeljah pa z velikim in srednjemalim. To zvonjenje je bilo podobno večernemu.
2.2. Zvonjenje ob sedmih zjutraj
V času, ko je 1. 1713 razsajala kuga, je ljubljanska škofija ukazala, naj se vsak dan zvoni četrt ure z vsemi zvonovi zjutraj ob devetih in zvečer ob osmih. Verniki naj ta čas molijo 5 očenašev in zdravih Marij za odvrnitev te grozne šibe. Leto kasneje je bilo ukazano, naj se zvonjenje ob devetih prestavi na sedmo uro. Tako je ostalo vse do danes.
Zvonjenje ob sedmih zjutraj je bilo torej uvedeno zaradi kuge in Turkov, ki sta bila huda sovražnika našega ljudstva. Danes bi temu zvonjenju lahko dodali nov pomen, saj nas uničujejo različne sodobne kuge, ki razkrajajo ne samo naše telo ampak tudi dušo!
2.3. Opoldansko zvonjenje
Veliko pozneje kot večerno in jutranje zvonjenje je prišlo v navado opoldansko zvonjenje. Francozi si lastijo, da ima opoldansko zvonjenje začetek pri njih. Kralj Ludvik XI. (1461-1483) je vpeljal navado, da se opoldne zvoni kakor zvečer. Ni točno, da je prvi splošni ukaz za opoldansko zvonjenje po vsem svetu izdal papež Kalist III. (1455-1458) v zahvalo za sijajno zmago nad Turki pri Beogradu. Kalist III. tega zvonjenja ni ukazal kot zahvalo za zmago, ampak da se z molitvijo izprosi zmaga krščanskemu orožju. Papež je v pismu opozoril na turško nevarnost. Naročil je, da se vsak dan zvoni med nono in večernicami tako, da vsi slišijo. Tedaj naj se moli očenaš in trikrat zdrava Marija. Zaradi tega je opoldanski zvon dobil naziv 'turški zvon'.
2.4. Večerno zvonjenje
Večerni zvon ima veliko moč za človeško dušo. Že pesnik Dante (+1321) opeva, kako se popotnika poloti domotožje, ko zasliši iz daljave večerni zvon, ki žaluje za umirajočim dnevom.
Pravi začetnik večernega zvonjenja na čast Gospodovega oznanjenja je papež Gregor IX. (1227-1241). Ko so Turki spet osvojili svete kraje, je križarska vnema pojenjala. Zato so tudi ljudje začeli opuščati to pobožnost. Naročilo sv. Bonaventure iz 13. stoletja je lahko vsaj daljni povod in priprava k današnjemu večernemu angelskemu pozdravu, ki ima zelo verjetno svoj začetek v frančiškanskem redu in se je po njih prenesel tudi v vsakdanje življenje.
Razen angelskega pozdrava se zvečer zvoni še z manjšim zvonom za verne duše. Ponekod zvoni zvečer tudi na čast sv. Florijanu, zavetniku proti požarom.
2.5. Zvonjenje ob petkih
Praška sinoda (škofijski cerkveni zbor) 1. 1386 naroča, naj vsak petek zvoni v počastitev trpljenja Jezusovega. Ko se oglasi zvon, naj vsi prekinejo delo, tudi obed in naj kleče zmolijo pet očenašev v spomin na Jezusovo trpljenje. Papež Benedikt XIV je leta 1740 predpisal, da se v vseh stolnih in župnijskih cerkvah zvoni ob tretji uri popoldne v spomin Jezusovega trpljenja in smrti. V naše kraje je to zvonjenje vpeljala salzburška sinoda (1418).
2.6. Mrliško ali pogrebno zvonenje
Mrliško zvonjenje ima dva dela. Smrt naznani "cinklet" (zvoni cinglo) v župnijski cerkvi, ko se g. župniku prijavi cerkveni pogreb. Edino ta Samassov zvon iz leta 1790 bomo ohranili v zvoniku. Cinkletovo zvonjenje je treba pozorno poslušati! Če zvoni dvakrat pomeni, da je umrla ženska. Če zvoni trikrat pa pomeni, da je umrl moški. Kadar umre župnik ali škof, se smrt naznani na podoben način, toda z velikim zvonom. Drugo mrliško zvonjenje "cuge" zvoni z vsemi zvonovi po jutranjem, opoldanskem in večernem zvonjenju. Ob tem zvonjenju naj bi se še posebej spomnili pokojnika, ki bo kmalu pokopan. V Hrovaci in pri Sv. Križu, kjer imamo pokopališče, zvoni, ko gre pogrebni sprevod od vežice v cerkev k sv. maši zadušnici in ko se po maši odpravimo na pokopališče.
Zvonjenje na praznik Vseh svetih, zvečer l. novembra, ko se molijo rožni venci za naše drage rajne, je daljše trikratno zvonjenje z vsemi zvonovi. Vsak začetek naznani enega od treh delov molitve rožnega venca.
2.7. Izredno zvonenje ob hudi uri ali požaru
Kadar se bliža nevihta je potrebno zvoniti "hudo uro" z velikim zvonom predvsem kot znamenje za molitev, ki naj odvrne razdivjane strele. Naše ljudstvo je verjelo, da glasovi zvonov odganjajo nevihte in lomijo strele.
Kadar zvoni ob neobičajni uri, to pomeni, da se je nekaj zgodilo.
2.8. Nabijanje - pritrkavanje
Nabijanje (pritrkavanje) je posebna zvrst slovesnega, prazničnega zvonjenja in je edinstvena posebnost slovenske dežele. Melodije se od pokrajine do pokrajine razlikujejo kakor narodne noše.
Izvor pritrkavanja še danes ni pojasnjen. Verjetno ima svoje zadetke v času turških vpadov. Tedaj za opozorilo pred nevarnostjo niso goreli le kresovi ampak so "bili plat zvona". To pomeni, da je nekdo moral iti v zvonik in s kembljem udarjati na eno stran zvona ali več zvonov. Tako so verjetno nastale prve melodije, ki so se izročale kot ljudska pesem iz roda v rod. Danes ob starih melodijah nabijavci pritrkovalci skladajo tudi nove in jih zapisujejo s posebnimi notami. Vsaka melodija ima svoje ime: npr. v pet, škofova, Radetzky marš ... Melodije delimo v dve skupini: a) letele melodije b) stoječe melodije.
Pri letečih melodijah veliki zvon zvoni in daje takt, ostali zvonovi čas med njegovimi udarci zapolnijo z melodijami. Med osnovno melodijo se vpleta drobljenje. Pri stoječih melodijah so vsi zvonovi enakovredni. Noben zvon tedaj ne zvoni s pomočjo nihanja, ampak se na zvonove udarja s kemblji. To omogoča prave glasbene učinke, saj se melodija da zaigrati glasneje ali pa bolj potiho, lahko se spreminja ritem, hitrost ...
Pritrkavanje je zelo zahtevno skupinsko muziciranje in zahteva številne vaje in prakso. Novi bronasti zvonovi v zvonikih ribniške župnijske cerkve bodo gotovo zelo živo povabilo dosedanjim pritrkovalce m in seveda tudi veliko vabilo mladim, ki imajo posluh in veselje in bi se radi naučili te edinstvene glasbene veščine. V bogoslovju v Ljubljani je pritrkovalski krožek in bo priložnost, da povabimo usposobljene pritrkovalce, da bi naučili še kakšno skupino mladih pritrkovalcev v naši župniji.
Kratka zgodovina zvonjenja na Slovenskem.
2.9. Pritrkovanje
Zvonjenje je pesem. Pesem pa je lahko bolj ali manj ubrana. Tako poznamo neumerjeno (brez ritma in reda), umerjeno ali povrstno zvonjenje in pritrkavanje. Pritrkavanje je tipično slovenski način zvonjenja. (Na Štajerskem mu pravijo trijancenje, na Dolenjskem in ponekod na Primorskem klenkanje, Bohinjci pa nabijanje.) Z njim se najlepše izraža radost, veselje, prazničnost, veličastnost, slovesnost. Zato se ne pritrkava k pogrebu, ampak k slovesni napovedi praznikov in ob prazničnem bogoslužju. Najlepše morajo peti zvonovi za velikonočno vstajenjsko procesijo.
Že ime "pritrkavanje" pove, da kembelj zvona na krilo ne udarja, ampak obenj trka. Prtrkovavec namreč njegov podaljšek priveže tako, da je njegova betica le 5-10 cm proč od krila, potem pa v taktu poteguje vrv, s katero je podaljšek kemblja privezan, da pritrkava ob krilo. Pritrkovavec lahko spreminja takt, lahko z glasom pojema ali narašča - kakor pri glasbi, Napačno je mišljenje, da pritrkovanje zvonovom škodi. Škodi jim samo nepravilno in divje pritrkovanje; če se pritrkovalci ravnajo po pravilih, zvonovi ne trpijo nič bolj kot pri navadnem zvonjenju.
Slovenski zvonoslovec lvan Mercina je izkušnje, ki jih je nabral ob pritrkavanju ob zvonovih domače župnijske cerkve na Gočah pri Vipavi, zapisal v knjigi "Slovenski pritrkovavec" (Gorica 1926). To knjigo bi morali prebrati vsi, ki žele pritrkovati, da bi naši zvonovi ob praznikih lepo peli. Tudi za pritrkovavce velja: nikoli k zvonovom brez predhodnih vaj, saj je pritrkovanje glasbena umetnost. Pred nastopom si morajo pritrkovavci določiti spored. V omenjeni knjigi je kar 243 različnih vzorcev za pritrkovanje ali "partitur", kakor bi rekli glasbeniki. Namesto not so napisane številke, kateri zvon ima vodilno vlogo, kdaj se oglasijo drugi zvonovi in v kakšnem redu ali taktu se oglašajo. Vodilni zvon poje vseskozi; lahko ima to vlogo veliki, srednji ali mali zvon. Možnosti je nešteto in za vsak praznik lahko slišimo od dobrih pritrkovavcev iz zvonika drugačen "koncert". Osnovno pravilo pri pritrkovanju je: vsak zvon naj ima svojega pritrkovavca in vsak pritrkovavec naj z zvonom ravna kot z živim bitjem. Tako na zvonove gledajo ljudje in tako se nam predstavljajo v napisih. Zelo važno pravilo, ki ga moramo upoštevati, če se kdaj, približamo zvonovom, je: nikdar se ne dotikaj zvona, kadar brni; če z dotikom "zadušiš" njegov glas, lahko zvon poči. Z njim smejo priti v dotik le kemblji in urna kladiva, Pred vojno je po mnogih zvonikih na Primorskem viselo Deset zapovedi za cerkovnike, zvonivce in pritrkovavce. Zdaj so zvonivce marsikje že zamenjale električne naprave za zvonjenje. Tudi z njihovo pomočjo je mogoče doseči ubrano zvonjenje; saj je možnih veliko kombinacij. Še marsikaj bi se dalo povedati o zvonovih. Sestavek zaključujemo z željo, da bi se iz lin naših zvonikov še dolgo glasila ubrana pesem teh božjih klicarjev, da bi ob njih zvonjenju čutili tako, kot je zapisal pisatelj Finžgar: "Veliki zvon je zabučal iz lin pri fari. Od gore do gore je zadonelo kakor božji glas. Na vsako okno je potrkal glas zvona in zaklical: Nedelja!" Naj nas zvonjenje spominja, da potujemo v kraj večne nedelje - veselja in počitka.
3. Zvonovi in zvonenje skozi zgodovino
Matjaž Ambrožič
Zvonik z zvonovi je najvidnejše zunanje znamenje vsake cerkve. Kakor se vrhovi zvonikov dvigajo visoko proti nebu, tako tudi blagoglasni zvonovi dvigajo našega duha k molitvi na čast Stvarniku vsega lepega. Zvonjenje ni samo sebi namen. Predramiti nas hoče iz naglice, v kateri živimo, da bi se vsaj za nekaj trenutkov iz nje iztrgali, jim prisluhnili ter odgovorili z molitvijo, mislijo na Boga, na sočloveka. V zvonovih je skrita čudežna moč. Le prisluhniti jim je potrebno, da jo tudi zares začutimo. Kako vdano so ob zvonjenju naši predniki snemali klobuke, se pokrižali, molili ... Danes marsikomu odmira čut za vse tisto, kar je lepo. Zato se ne smemo čuditi, da nekatere, zlasti po mestih, zvonjenje zvonov celo moti in so njegovi nasprotniki. Ob tem ne smemo pozabiti, da je za vsakogar, ki ima zvonove rad, najlepši tisti zvon, ki poje iz domačega zvonika. Naši zvonovi so sad dela domačih in tujih zvonarjev. Od leta 1300 pa vse do danes je po naših zvonikih prepevalo na tisoče zvonov. Veliko so jih žal pretopili za "potrebe" obeh svetovnih vojn, prenekateri dragoceni zvon pa je bil uničen zaradi malomarnega ravnanja. Kakor vsaka človeška naprava so tudi zvonovi morali prehoditi dolgo pot razvoja, da so se od neznatnih začetkov in zelo preprostih oblik razvili do današnje tehnične dovršenosti. Največ zaslug za njihov razvoj in uporabo imajo srednjeveški benediktinski menihi, ki so bili prvi zvonarji - livarji zvonov. Pri vseh starih narodih tako na zahodu kot na vzhodu najdemo našim zvončkom in zvonovom podobna glasbila, s katerimi so dajali različna znamenja. V Britanskem muzeju v Londonu hranijo kakih 3000 let stare zvončke iz Niniv, ki so bili uliti iz bakra in kositra v skoraj enakem razmerju kot se zvonovi ulivajo še danes. Prvi kristjani, zlasti ob času preganjanj, niso mogli uporabljati glasnih znamenj. V katakombah so tu in tam ob mrliču našli tudi bronaste ali srebrne zvončke. Iz 4. stoletja že imamo dokaze, da so se za bogoslužna srečanja in opravila dajala javna znamenja.
Zemljepisno gledano so zvonovi prišli v evropski prostor z Bližnjega vzhoda; preko Egipta na Apeninski polotok, od tod pa na Irsko, od koder so jih irski menihi (misijonarji) v 7. in 8. stoletju prinesli nazaj na evropsko celino. Vsak irski misijonar je namreč razen popotne palice imel tudi zvonček.
Prvi uliti zvon se pripisuje svetemu Forkernu, ki ga zvonarji še danes častijo kot svojega zavetnika. Od 7. stoletja naprej najdemo na zahodu vedno več sledov o rabi cerkvenih zvonov. V letih 734-738 so zvonovi že splošna cerkvena navada. V Nemčijo so prišli verjetno iz Anglije. Za časa cesarja Karla Velikega (814) so bili zvonovi že povsod v rabi. Z zahoda so zvonovi prišli tudi v vzhodno cerkev. Beneški dož Orso I. je leta 865 poklonil grškemu cesarju Mihaelu 12 krasnih zvonov, ki so jih obesili pri Sveti Sofiji (gr. Hagia Sophia – Sveta Modrost) v Carigradu.
Bistveno pri zvonu je, da ima dober glas. Vsak malo bolj vešč poslušalec bo ob poslušanju zvonov kmalu ugotovil, da se zvonovi med seboj razlikujejo po barvi glasov. Nekateri zvenijo svetlo, veselo, drugi bolj otožno, zven tretjih je morda nenavaden. Na glasovno lepoto zvona vpliva več dejavnikov: kvaliteta brona, oblika in debelina sten, razmerje med premerom, postransko višino velikost, zvonovina (litina), način obešanja in zvonjenja, kemblji različnih vrst ...
Že v 13. stoletju je veljalo pravilo, da mora imeti dober zvon vsaj trojen glas: glavni glas ob robu, kamor udarja kembelj, drugi glas v sredini in tretji blizu klobuka. Od srednjega veka naprej so za razvoj zvonov največ storili benediktinski menihi. Že do konca 14. stoletja so se izoblikovali štirje najznačilnejši tipi zvonov: nonini, oktavni, septimni in sekstni.
V 16. stoletju je zvonarstvo nazadovalo. Emony je v 17. stoletju, ko so se skrivnosti nekaterih starih zvonarjev že izgubile, postavil pravilo, da mora biti dober zvon izdelan tako, da se iz njega izvabijo tri oktave, dve kvinti in ena terca.
Na ozemlje današnje Slovenije so zvonovi v najstarejšem obdobju (12.-14. stoletje) prihajali predvsem iz Benetk, kasneje pa tudi s Koroške. Ulivali so jih potujoči zvonarji, ki so hodili iz kraja v kraj in na samem mestu ulili zvon. Najstarejši zvon pri nas, ki ga je okoli leta 1310 ulil zvonar Jacobus iz Benetk, hrani Narodni muzej v Ljubljani. Drugi po starosti je l. 1328 uliti zvon, ki visi v zvoniku ljubljanske stolnice in je delo zvonarjev Bela in Vivencija. Zanimivo je, da izpred l. 1300 ni ohranjenega ulitega zvona!
Glavno zvonarsko središče pri nas je sredi 15. stoletja postala Ljubljana, kjer se je zvonarska tradicija ohranjala vse do danes. Drugo pomembno zvonarsko mesto v 16. stoletju je bil Ptuj, od 17. do prve polovice 19. stoletja pa tudi Celje. Sredi 18. stoletja sta svojega zvonarja imela tudi Koper in Kranj. V Mariboru se je zvonarstvo pojavilo šele v drugi polovici 19. stoletja. Najmlajša zvonarna pri nas deluje od l. 1967 v okviru žalskega podjetja Ferralit, danes Feniks.
Najpomembnejša zvonarska dinastija pri nas je bila ljubljanska družina Samassa, ki je imela v obdobju od 1729 do 1919 kar osem zvonarjev. Samassova zvonarna je bila največja v avstroogrski monarhiji in ena največjih in najpomembnejših v Evropi!
Največjo škodo sta našim zvonovom prizadejali obe svetovni vojni. Avstroogrska vojska je v dveh velikih pobiralnih akcijah našim cerkvam pokradla 90% zvonov. Za odškodnino so vojaške oblasti cerkvam izplačevale po 4 krone za kilogram brona, ki je tedaj sicer stal 16 kron. Prva svetovna vojna je uničila tudi ribniški veliki zvon "misijonar" in več zvonov iz podružnih cerkva.
Bronasti zvonovi so bili med drugo svetovno vojno zopet v nevarnosti. Že leta 1942 so jih Nemci odvzeli cerkvam na Štajerskem, Italijani pa na Primorskem. Ista usoda bi kmalu doletela tudi bronaste zvonove na Gorenjskem. Veliko zaslugo za rešitev bronastih zvonov na Gorenjskem lahko pripišemo orglarskemu mojstru Francu Jenku. Zadolžen je bil za njihov popis, vendar je z njim odlašal do konca vojne. Verjetno, da je za njegovim ravnanjem bila skrita modrost skladatelja in stolnega kanonika dr. Franca Kimovca.
Vas zanima kako nastane zvon?
3.1. Zvonovi radostno zvonijo
Kaj bi bila slovenska velika noč brez praznične pesmi zvonov? Vprašajte tiste, ki so doživeli hude vojne čase, ko so pobrali te božje klicarje iz zvonikov, da so iz njihove doneče kovine vlili topovske cevi. Na veliki četrtek, ko duhovnik pri maši v spomin Jezusove zadnje večerje zapoje Slavo, se oglasijo vsi zvonovi in zvončki, potem pa utihnejo in molče do Slave na veliko soboto zvečer. Po ljudski veri na veliki četrtek zvonovi "odlete v Rim na božjo pot" ali "k svetemu očetu po blagoslov". Ko dva dni v spomin na Jezusovo smrt in njegov počitek v grobu ("Bogec so umrli", pravijo na štajerskem) namesto njih ropotajo raglje, je njihov glas na veliko soboto in na veliko noč toliko lepši in slovesnejši. Kot da je cel orkester »tam gori v zvoniku«. Naši pritrkovalci znajo iz njih spraviti neskončno število melodij. V pesmi zvonov odmeva praznik, ki je v srcih vernih ljudi; z veseljem jim prisluhnejo tudi tisti, ki pogosto tudi preslišijo njihov glas, ko vabijo v božjo hišo.
Morda ste kdaj slišali koga reci: "Rojen sem pod zvonom svete Marjete," kar pomeni: v župniji svete Marjete. Zvon je glas župnije. Človek, ki živi v tujini, sanja o tem, da bo spet slišal domači zvon. Lepo doneči zvonovi so veselje in ponos (včasih že kar napuh) župnije. Slovenci kot glasbeno nadarjen narod neverjetno veliko damo na zvonove. Skoraj povsod so ljudje pripravljeni zanje veliko darovati, kajti ti zvonovi bodo njim in njihovim domačim peli ob veselih in žalostnih dogodkih, jim naznanjali čas in praznike, vabili bodo in klicali k Bogu ter molili in peli v imenu vse župnijske družine.
S tem besedilom vam bi radi povedali nekaj o zgodovini zvonov, popeljali bi vas radi v delavnico, kjer to priljubljeno in veličastno glasbilo nastaja, v besedi in sliki vam želimo predstaviti najstarejše zvonove na slovenskih tleh (zaradi omejenih tehničnih možnosti bo ta predstavitev zelo nepopolna), nekaj besed bo treba reci o obredu posvečenja zvonov in o njihovi vsakdanji službi; imeli bi pa kar greh, če bi kolcali o pritrkovanju, ki je tipično slovenska "glasbena umetnost". Ko bomo zvonove nekoliko bolje poznali, jim bomo radi prisluhnili z bolj odprtim ušesom in srcem.
4. Zgodovina zvonov
Zvon je glasbeni instrument z daleč donečim glasom, zato je zelo primeren za sklicevanje ljudi. Dandanes so zvonovi skoraj izključno v cerkveni rabi, v preteklosti pa so z njimi vabili ne le k bogoslužnim, ampak tudi k civilnim shodom. V naš kulturni prostor je zvon prišel pred kakimi 3000 leti iz Azije. Najstarejši zvon, ki je ohranjen, je bronasti zvon z asirskim reliefom, ki je bil vlit okoli 900 let pred Kristusom. Zvonove so uporabljali tudi v egipčanskih, asirskih, babilonskih, grških in rimskih templjih, vendar ti zvonovi še zdaleč niso bili taki, kot so današnji. Niso bili vliti iz prave snovi, niso imeli primerne oblike, potrebne velikosti in krepkega glasu. Stari latinski pisatelji poročajo, da je v Rimu zvon naznanjal uro, ko so odprli javna kopališča; v rimskih plemiških hišah so z zvonci klicali služabnike ali naznanjali čas obeda. V ta namen so uporabljali tudi obešene kovinske ali lesene plošče.
Prvotna in preprosta zvonila iz starega veka bi morda stalno ohranila svojo neznatnost, če jih ne bi Cerkev sprejela za klicarje k božji službi, V prvih treh stoletjih, ko so bili kristjani v rimski državi preganjani, so bogoslužje opravljali po zasebnih stanovanjih in naskrivaj, zato tudi ljudi niso javno sklicevali skupaj. To nalogo so opravljati kar ljudje med seboj ali pa kak služabnik Cerkve, ki je šel od vernika do vernika s sporočilom, kdaj in kje bo bogoslužni shod. Takim klicarjem so rekli tudi "petelini", ker so pač opravljali podobno nalogo kot ti jutranji budilci. Ko je Cerkev pod cesarjem Konstantinom Velikim z milanskim odlokom (313) dobila svobodo, so zaceli graditi cerkve in vernike so vabili k bogoslužju tako, da so udarjati na velike kovinske ali lesene plošče, ki so bile obešene blizu svetišča. V 5. stol, pa imajo cerkve že stolpe in v njih (manjše) zvonove. Stolpe z zvonovi so imele tudi stavbe, v katerih je zasedal mestni svet. Tako lahko še danes na pretorski palači v Kopru vidimo dva stolpiča z zvonovoma.
Med prvimi so imele zvonove samostanske cerkve in kapele benediktinskega reda (ustanovljenega leta 529) in benediktinci so se tudi prvi ukvarjali z ulivanjem zvonov. Benediktinska redovna pravila so službo zvonjenja nalagala opatu, predstojniku samostana, ki je to važno opravilo lahko zaupal kakemu posebno skrbnemu redovniku. Zvonove so smatrali za posvečene božje klicarje in spoštovali so jih tako zelo, da so smeli zvoniti le duhovniki. Kasneje so službo zvonjenja prepuščali tudi redovnim bratom (neduhovnikom), vendar so morali zvoniti v liturgični obleki - kot pri svetem opravilu.
Ko so se v srednjeveških mestih zaceli razvijati cehi, obrtniške zadruge, so le-ti sprejeli tudi umetnost ulivanja zvonov. To je res prava umetnost in dolgo časa so te izkušnje prenašali iz roda v rod samo z ustnim izročilom od očeta do sina. Prvi zvonoslovski spis, ki je nastal v zadetku 12. stol, pripisujejo benediktinskemu menihu Teofilu. Po njem se imenuje zvon, ki je bil po obliki podoben pletenemu panju za čebele. Krilo zvona je bilo spodaj le malo odprto, rob krila ni bil priostren, ampak top, spodnja ploskev ni bila poševna, kot pri današnjih zvonovih, ampak vodoravna. Zvon je bil valjaste oblike in je imel slab, škripajoč, jokajoč, pločevinast glas. Na to nas spominja staroslovanska beseda klakol, (rus. Kolokol; nem. die Glocke) ime za zvon. Nič boljši glas ni dajal od sebe zvon stožčaste oblike, ki so jih ulivali od 12. do 14. stoletja. Ta zvon pa je imel krilo široko odprto. Vzrok za to, da zvon ni dajal pravega glasu, je bila deloma v nepravi obliki, deloma pa v premajhni razliki med debelostjo zvonovega krila in nadkrilja. Zvonarski cehi so že tedaj z raznimi izboljšavami skušali uliti zvon take oblike, da bi dal čimbolj zveneč in doneč glas. Stanjševali so zgornjo polovico zvonovega nadkrilja, ki je polagoma prehajalo v debelejše krilo ter se končalo v še debelejšem nadstavku, ob katerega udarja kembelj. Spodnji rob ni bil več vodoravna, ampak priostrena ploskev. Tako je nastal zvon gotske oblike in ta je - seveda izpopolnjen - v veljavi še danes.
Od začetka so zvonove ulivali iz železa, kmalu pa so ugotovili, da ima bron lepši glas in zaceli so izdelovati bronaste zvonove. Kaj kmalu so zaceli zunanjo površino zvona krasiti: najprej s križi in raznimi geometrijskimi liki, kasneje pa z reliefi, ki so nekateri prave umetnine, z imeni darovalcev, znakom livarja, letnico izdelave in z raznimi napisi. Najbolj znan napis je naslednji: "Vivos voco, mortuos plango, fulgura frango" (Žive kličem, mrtve objokujem, strele lomim). O namenu in poslanstvu zvona govori tudi tale napis: "Laudo Deum verum, plebem voco, congrego clerum, defunctos ploro, pestem fugo, festa decoro" (Hvalim pravega Boga, kličem Ljudi, zbiram duhovščino, jokam nad mrtvimi, podim kugo, krasim praznike). Največkrat so na zvonovih, ki so po naših zvonikih, podobe zavetnikov tiste župnije in svetnikov, ki jih tam najbolj časte.
Najprej so imele zvonove cerkve po zahodni Evropi, kjer se je krščanstvo najbolj zgodaj razširilo. V 12. in 13. stol. so imele cerkve po dva, tri in tudi več zvonov, za cerkve redovnikov mendikantov (frančiškanov. kapucinov, dominikancev) pa je papež Janez XXII. (1324) prepovedal, da bi imele več kot en zvon. Že v 12. stoletju so imeli po cerkvah tudi ure z bitjem na zvonove, od 14. stoletja naprej pa so te ure postavljali v zvonike. Zakonik cerkvenega prava določa, da ima vsaka cerkev in javna kapela zvonove, s katerimi vabi ljudi k bogoslužju. Zvonovi so last cerkvenega občestva; določbe, kako naj se uporabljajo, pa daje višji cerkveni predstojnik.
4.1 Od brona do zvona
Pojdimo zdaj v livarno in si oglejmo, kako nastane zvon. Najprej je treba narediti model ali kalup, v katerega bodo vlil: zvonovino, zlitino 78 % bakra in 22 % cinka. Iz opeke (deloma tudi koksa) napravijo jedro. Okoli tega jedra nanašajo poseben livarski pesek, ki ga je mogoče rezati, dokler je vlažen. S šablono, ki je na vrhu pritrjena, natančno porežejo v krogu obliko notranjosti zvona. Površino prevlečejo z izolacijsko maso. Na to nanesejo ilovico, iz katere naredijo tako imenovani "lažni zvon". Spet ta "zvon" s šablono porežejo, nato površino okrasijo s podobami in napisi ter jo izolirajo. Vse skupaj pokrijejo z velikim železnim loncem. Med stene lonca in "lažnega zvona" nabijejo livarski pesek. Tako bodo dobili plaši zvona. Ko je ta suh, ga previdno dvignejo. "Lažni zvon" odstranijo (ga razbijejo), zopet pokrijejo nazaj plaši zvona. V praznino, ki je nastala med notranjim delom in plaščem, nalijejo zvonovino in zvon je vlit. Izdelava modela je zelo zahtevna in zapletena in stane več kot bron sam, čeprav je tudi ta material zelo drag.
Ko je zvon ohlajen, ga je treba preskusiti, kako poje. Zato se uporabljajo piščalke, zvonske vilice in v novejšem času tudi posebne elektronske naprave. Najprej se ga pregleda, če je njegova površina gladka, če je mera in teža prava. Sledi najvažnejši preizkus. Napeto čakajo lastnik (naročnik), izdelovalec in še kdo. Preiskovalec, ki se mu pravi kolavdator, pod zvonom na piščalko rahlo zapiska tisti ton, ki naj bi ga imel novi zvon. Če je ton zvona pravi, se na pisk oglasi, sicer molči. Preskuša ga tudi z zvonskimi vilicami. Rahlo jih udari s kladivcem, da se tresejo, vilice približa zvonu in jih rahlo pritisne nanj. če je ton pravi, se zvon spet oglasi, sicer ostane nem. Zdaj preskuša naprej. Zvon namreč nima samo enega tona, ampak jih ima celo vrsto. Najbolj važna je terca. Če bo mehka molova terca, bo zvon mehko, milo pel. Nato ugotovi kvinto, spodnjo oktavo, zgornjo oktavo pa še zgornjo kvinto in zgornjo terco. Če je zvon dober, bo oddajal sedem lepo se ujemajočih glasov akorda. In če je v zvoniku več zvonov, kakšna množina glasov se naenkrat oglasi! Če so, denimo, štirje, bo kar 28 glasov. Če bi bil v zvonu en sam glas, bi pel visoko, kot če bi tolkli po kosu traverze.
In kako doseči pravi ton in pravo sozvočje vseh teh tonov med seboj? Livar mora to vedeti že vnaprej, ko računa in dela prerez zvona (rebro zvona). Zato je potrebna stoletna izkušnja. Livarna ima veliko škodo, če se zvon narobe oglasi. Ne ostane drugega, kot zvon razbiti in vse začeti znova.
Pri nas visijo zvonovi, ki so prišli iz različnih livarn. V osrednji Sloveniji je veliko takih, ki jih je ulil Ljubljanski livar Samassa, nekaj jih je iz livarne Grassmayer iz Innsbrucka, ki ima štiristoletno tradicijo. Na Primorskem so novejši zvonovi iz livarn Broili iz Vidma (Udine), De Poli (Vittorio Veneto), manj jih je iz livarne Clochiatti (Udine). Zadnje čase dokaj uspešno uliva zvonove podjetje Feralit iz Žalca, nekaj pa jih je prišlo tudi iz livarske delavnice mojstra Mostarja iz Ljubljane.
4.2 Stari zvonovi
Najstarejši zvon na slovenskih tleh doni iz stolpa ob koprski stolnici. Na njem je napisana ne le letnica, ampak tudi datum: 6. septembra 1333. Ulila sta ga mojstra Jakob in Nikolaj iz Benetk, posvečen pa je svetemu Marku, zavetniku beneškega mesta, in svetemu Nazariju, zavetniku Kopra. Samo leto mlajši je zvon v Šentjoštu nad Horjulom (ljubljanska nadškofija). V mariborski škofiji pa je po popisu tamkajšnjega škofijskega sveta za cerkveno glasbo najstarejši zvon v Spodnji Polskavi, ki nosi letnico 1532. Zvon v Murski Soboti, ki je veljal za najstarejšega, ni bil ulit leta 1371, ampak dvesto let pozneje - 1571, Na njem je lep napis v gotskih črkah: "Kristus Kralj glej je postal pravi človek" (napis je v latinščini).
Pred prvo svetovno vojno je avstrijski zavod za spomeniško varstvo napravil popis vseh zvonov v "obalnih deželah" in v tem popisu je zajeto ozemlje ljubljanske nadškofije in Primorske. Tam zvemo, da je bilo tedaj (1914) kar 14 zvonov iz 14. stol, 38 iz 15. in 67 iz 16. stol. Največ - kar 904 - pa jih je bilo ulitih v 18. stol. Za mariborsko škofijo pravi njen zgodovinar dr. Franc Kovačič: "Naši najstarejši zvonovi so pred vojno segali kvečjemu v 14. stoletje, najstarejši znani zvon v mariborski škofiji je bil pač tisti iz leta 1320 pri vranski podružnici svetega Mohorja. Nekaj več jih je iz 15. stoletja, navadno le pri podružnicah na visokih hribih." Zakaj drugod ni starih zvonov? Isti zgodovinar odgovarja: "Zvonovi so pač delili usodo naše domovine, katero so neštetokrat oplenili Madžari in Turki. Tudi drugače so silni požari večkrat uničili mesta, trge in vasi, včasih tudi ,ogenj z neba', dokler niso imeli strelovodov." Številni zvonovi so morali iz zvonikov med obema vojnama. "S tem je vojna vihra posegla globoko v ljudsko dušo, ker malo kaj je našemu ljudstvu tako priljubljeno, kakor zvonovi," pravi Fr. Kovačič. "Z zvonovi je šla poezija iz dežele. Da je šlo v odjemanju zvonov prek meje državne potrebe, je razvidno iz tega, da so še po vojni ležali velikanski kupi zvonov na raznih zbirališčih." Ljudje so kar jokali, kakor da jim tržejo nekaj živega.
Največji zvon pri nas ima božjepotna cerkev na Sveti gori pri Gorici in tehta 4500 kg. Brezjanski zvon je 500 kg lažji. Oba ta velika zvonova sta prava zvončka v primerjavi z največjim zvonom na svetu: to je "carski zvon" (car kolokol) v Kremlju, ki tehta 196 ton! Kot zanimivost je treba omeniti "zvon želja" na Blejskem otoku. Zvon tehta približno 50 kg, ulit pa je bil v 17. stoletju, Zanimivo bi bilo raziskati napise na zvonovih, od najstarejših do najnovejših.
4.3 Blagoslov zvonov
Preden zvon nastopi službo božjega klicarja, mora biti blagoslovljen. Obred blagoslovitve navadno opravi škof. Zvonove lepo okrasijo, sprejme jih vsa župnija, saj bodo poslej njihovi, peli jim bodo v veselju in žalosti, naznanjali praznike in pogrebe. "Vabil bom k molitvi in daritvi in prosil ob večni preselitvi," pravi napis na zvonu v Poljanah nad Škofjo Loko. Obred blagoslovitve zvonov se začne s kropljenjem z blagoslovljeno vodo, med tem pa se moli psalm o božjem veličastvu (psalm 28). V molitvi je izražen namen zvonov: da ljudi opozarja na češčenje Boga pri skupni daritvi, da povabi vernike k večnemu plačilu (ob smrti), da s svojim zvonjenjem ob hudi uri opomni ljudi, naj molijo, da gre neurje brez škode mimo njih. Ljudje so dolgo časa zmotno mislili, da zvonjenje samo odganja hude duhove, točo in nevihto. Moč, ki odganja hudobijo, se ne pripisuje brnenju zvona, ampak molitvi Cerkve. Nato se zvon mazili s sveto krizmo na štirih straneh. Posvetitev zvonov je za posvečenjem cerkve najslovesnejši blagoslov. Nazadnje se zvonovi pokadijo s kadilom, pri tem pa se moli "glasbeni psalm" (psalm 150, v katerem so našteta mnoga glasbila). Obred se sklene s prošnjo, da bi zvonovi vabiti ljudi k veri.
Nemalokrat vsa župnija čaka, da nove zvonove takoj potem potegnejo v zvonik, da se prvikrat oglasijo.
Zdaj bodo opravljali svojo službo. Zvonili bodo vsak dan: zjutraj, opoldne in zvečer, vabili bodo k bogoslužju v cerkev, naznanjali praznike, sporočali o smrti v župnijski družini, peli ob zadnjem slovesu. Trikratno zvonjenje vsak dan je bilo povsod v navadi prati koncu 16. stol. Zjutraj so zaceli zvoniti v 14. stol. Prvotno je bila to budnica, a po prizadevanju frančiškanov je dobilo zvonjenje verski pomen, ko so ob zvonjenju zaceli moliti angelsko češčenje, molitev, ki je razširjena tudi danes. Že v 13. stol, so zaceli angelsko češčenje moliti ob večernem zvonjenju. Le-to je prvotno opominjalo ljudi, naj pogasijo vse ognje. Od 17. stol. je pobožna navada, da se pri večernem zvonjenju nazadnje zvoni samo še z malim zvonom in takrat molitvi angelskega češčenja dodamo očenaš za duše v vicah.