Liturgični krožek
Kratka predstavitev
Liturgični krožek slovenskih bogoslovcev naj bi pomagal sooblikovati liturgijo v skladu z bogoslužnimi določili. Zelo zavzeto je krožek deloval takoj po II. vatikanskem koncilu, ko so bile uvedene mnoge spremembe. Takrat so poleg teoretičnega dela bolj ali manj pogosto obiskovali župnije in spoznavali, kako poteka prenova bogoslužnega prostora iz predkoncilskega obdobja. Pestra dejavnost krožka je razvidna iz arhiva krožka, v katerem je mnogo razlag sv. maše in drugih obredov.
Danes so naše naloge:
- Skrbimo za razlago praznikov v liturgičnem letu (adventni, postni, navadni in velikonočni čas), ki jih objavljamo na oglasni deski.
- Vsako leto predstavimo razlago obredov velikega tedna. Seznanjamo se s paramenti v semeniški zakristiji.
- Naučimo se tudi zlaganja liturgičnih oblačil in ravnanja z drugimi liturgičnimi predmeti.
V skladu s svojim imenom in namenom je krožek pripravil liturgični pregled skozi sveto tridnevje in pregled skozi nastanek mašnega plašča.
"Ko je Kristus Gospod z učenci želel obhajati velikonočno večerjo, pri kateri je postavil daritev svojega Telesa in Krvi, je naročil pripraviti veliko opremljeno obednico (prim. Lk 22,12). Cerkev je bila vedno prepričana, da to naročilo velja tudi njej; zato je določala, kar je glede dušne priprave vernikov, glede krajev, obredov in besedil potrebno za sveto evharistično opravilo."
(Splošna ureditev Rimskega misala, 1)
Sveto tridnevje
"Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride" (1 Kor 11,26).
Veliki četrtek
Velikonočni praznik obhajamo na nedeljo, ki je najbližja judovski pashi, t. j. na nedeljo po prvi pomladanski luni. Okoli tega slovesnega praznika se je že zelo zgodaj izoblikovalo velikonočno tridnevje, to so trije dnevi z obhajanjem zelo pomenljivega bogoslužja. Na veliki četrtek se spominjamo postavitve svete evharistije. Na veliki petek obhajamo spomin Gospodovega trpljenja. Na veliko soboto obhajamo samo molitveno bogoslužje in premišljujemo skrivnost Jezusovega pokopa. Na velikonočno vigilijo se Cerkev zbere k bedenju. Z ljubeznijo čuje, posluša Božjo besedo ter sprejme v svojo sredo novokrščence. To noč obhajamo Gospodovo vstajenje, pa tudi naš prehod z njim iz smrti v življenje. Zato obnovimo obljube svojega krsta.
Na veliki četrtek so prepovedane maše brez udeležbe ljudstva. Pri večerni maši naj vsak opravlja svojo službo. Obhajilo se deli vernikom samo med mašo (razen bolnikom, ki jim ga lahko prinašamo ves dan). Na podoben način kot pri krizmeni maši naj bi se tudi pri večerni maši pokazala povezanost in sodelovanje krajevnega občestva, zato naj pri njej res vsi izvršujejo svojo službo.
Za sveto mašo pripravimo mašna oblačila v beli barvi, lekcionarje: Veliki teden, Nedeljski lekcionar, Prošnje za vse potrebe, vrč z vodo, "umivalnik", brisačo, korporal in velum za prenos Najsvetejšega. Tabernakelj na glavnem oltarju naj bo popolnoma prazen. Pri sveti maši naj se posvetijo hostije tudi za veliki petek in velika hostija za češčenje na veliko soboto. Zaradi lepšega bogoslužja so posebej priporočene vaje z ministranti.
Potek opravila:
Vhod je slovesen: na čelu gre kadilničar, za njim križ in ob njem svečarja. Za njimi gre diakon ali akolit z evangeliarjem in, če sta, za njim še dva svečarja. Ministrantje naj se za njimi zvrstijo po velikosti. Če bo umivanje nog, naj se v sprevod uvrstijo tudi možje, razen če je krajevna navada, da jih pripeljejo v prezbiterij samo za umivaje nog. Križ in sveči naj se odložijo na primeren prostor v prezbiteriju, najbolje ob oltarju. Duhovnik počasti oltar in ga pokadi. Nato (pri sedežu) vodi uvodni obred. Slava se poje. Med petjem zvonijo zvonovi, ki se potem zavežejo do velikonočne vigilije. Oltarni zvončki naj se po tem odnesejo v zakristijo.
Besedno bogoslužje poteka kot običajno. Bralci beril naj bodo odrasli. Za evangelij uporabljamo sveči in kadilo, zato duhovnik takoj po drugem berilu sede naloži kadilo.
Sledi homilija in nato umivanje nog.[1] Duhovnik odloži mašni plašč, vzame vrč z vodo ter možem po vrsti umije in obriše noge. Večji ministrantje naj mu pri tem pomagajo. V obredih velikega tedna ne kaže iskati krajše oblike. Tudi če umivanje nog ni v navadi vsako leto, se lahko kakšno leto opravi, saj za obrede ni odločilna navada ampak pastoralni razlogi. Po končanem umivanju duhovnik obleče mašni plašč in vodi prošnje za vse potrebe. Vere pri tej maši, ne molimo.
Prošnjam za vse potrebe sledi evharistično bogoslužje, ki poteka kot običajno. Zelo primerno je, da prinesejo v sprevodu predstavniki vernikov postne darove za uboge in darove za mašo.
Po obhajilu pustimo ciborij s hostijami za obhajilo na veliki petek na oltarju (zato naj bo na njem korporal) in duhovnik moli prošnjo po obhajilu.
Po tem mašnik stoje pred oltarjem naloži kadilnico in kleče trikrat pokadi Najsvetejše. Ko ga ogrnejo z velumom, prime ciborij, ga prekrije z velumom in v sprevodu prenese Najsvetejše na stranski oltar.
Ko sprevod pride do kraja, kjer bo Najsvetejše shranjeno, duhovnik odloži ciborij, naloži kadilo in pokadi Najsvetejše, zapre tabernakelj, nato pa vsi nekaj časa tiho častijo Najsvetejše. Sprevod se vrne v zakristijo.
Duhovnik nato s pomočniki razkrije oltarje. Če je mogoče, odnesemo iz cerkve tudi vse križe (tiste, ki ostanejo v cerkvi, zakrijemo). Potrebno je poskrbeti za potek molitvene ure, saj naj bi ta večer kar najdlje ostali zbrani v molitvi.
Tisti, ki so se udeležili večerne maše, ne molijo večernic.
Veliki petek
Opravilo v čast Gospodovemu trpljenju
Božja beseda velikega petka nas iz več smeri vodi h Kristusu. Prerok Izaija iz velike časovne oddaljenosti kaže nanj, ga šele pričakuje, apostol Pavel pa v odlomku že kaže nazaj k isti točki, kakor Izaija, h Kristusu. Apostol Janez iz svojega izkustva govori o njem, ki so ga prebodli. On je videl in govori, da je res, da bi tudi mi verovali. V stari zavezi je smel veliki duhovnik enkrat na leto stopiti v presveto ter ga pokropiti s krvjo žrtvovane živali. V novi zavezi nastopi neskončno vzvišenejši duhovnik, ki je s tem, da je prelil svojo kri, torej kot darovalec in žrtev hkrati, mogel vstopiti v resnično presveto, k nebeškemu Očetu. Prav zaradi svoje popolne podaritve Bogu, je dosegel za nas usmiljenje in je postal začetnik večnega življenja. V Janezovem poročilu o Jezusovem trpljenju Jezus prav po kraljevsko stopa skozi trpljenje. Prostovoljno se pusti odvesti v smrt, vzvišeno odgovarja velikemu duhovniku Anu, Pilatu razodene svoje kraljevsko poreklo in razloži značaj njegovega kraljestva, kot kralja ga predstavi Pilat judovskemu ljudstvu: “Glejte vaš kralj!” in nad Jezusovo glavo je visel napis: “Jezus Nazarečan, judovski kralj”. Tako je križ kraljevski prestol, s katerega Jezus vse priteguje k sebi. Na prestolu križa je Jezus dopolnil svoje poslanstvo, nastopila je tista ura, zaradi katere je prišel, tako, da je mogel vzklikniti: “Dopolnjeno je!” Vsi trije odlomki, ki jih premišljujemo, nas tako pripeljejo do žareče skrivnosti križa, ki je najvišje razodetje Božje ljubezni in pred katerim ne more človek nič drugega kot pasti na kolena in ga počastiti. Pri slovesnih prošnjah za vse potrebe položimo pred Kristusov križ naše prošnje za vse ljudi in potrebe. Ta oblika prošenj je v Cerkvi zelo stara, kakor da bi hoteli Bogu izročiti naše prošnje prav pod križ, kjer umira Kristus. Vse prošnje imajo tudi enotno zunanjo zgradbo. Po kratki napovedi namena prošnje smo povabljeni k molitvi – v tem trenutku je tišina, ki ni in ne sme biti le prazno čakanje, ampak je znak, kako tudi z najbolj izbranimi besedami ne znamo Bogu izraziti svojih prošenj. Češčenje križa je najbolj pomenljiv obred svetega opravila na veliki petek. Do Jezusove smrti je bil smisel trpljenja zakrit našim očem. Jezusova predanost Očetu in ljubezen do nas, ki doseže svoj višek v daritvi na križu, odkriva skrivnost trpljenja. Vabi nas, da se znova ozremo na križ, ki daje smisel našemu življenju, trpljenju in smrti.
Na veliki petek in veliko soboto se ne obhaja evharistične daritve.
“Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih.”[2] S svojo ljubečo pokorščino očetu, “do smrti na križu” dovrši Jezus svoje spravno poslanstvo trpečega služabnika, ki “prinese pravičnost mnogim s tem, da si njih hudobije naloži nase”.[3]
Za obrede velikega petka pripravimo mašna oblačila v rdeči barvi, lekcionarje: obrednik Veliki teden, Nedeljski lekcionar in obrednik Blagoslovi, križ za češčenje, sveči, purifikatorij, oltarni prt, korporal, velum in monštranco. Daritveni oltar naj bo popolnoma prazen: brez križa, svečnikov in prtov.
Rdeča barva pomeni ogenj, kri in ljubezen. Rdeč mašni plašč budi v nas občutje novega življenja, svežosti, topline in ljubezni. Zato razumemo, da obhajamo v bogoslužju v rdečih oblačilih dneve skrivnosti, ki nas spominjajo, kako je Kristus iz ljubezni do nas po Svetem Duhu sam sebe dal v brezmadežno daritev: na cvetno nedeljo, veliki petek, binkošti; prav tako pa tudi na godove apostolov in evangelistov ter svetnikov mučencev, ki so z daritvijo svojega življenja izpričali, da je ljubezen močnejša kot smrt. Tako nam rdeča barva ob dneh, ki posebno glasno govorijo, da je Bog ljubezen in da ljubezen vse prenese, pomaga k prebujanju v novo duhovno življenje, zlasti k večji ljubezni.
Križ je bil Judom pohujšanje, Grkom nespamet, kristjanom pa je po Kristusovem vstajenju postal znamenje njegove zmage in življenja.
Prazen daritveni oltar ponazarja Kristusa, slečenega, kakor so ga slekli naša grešnost, zaslepljenost in obrnjenost proč od Boga.
Potek opravila:
Duhovnik s spremstvom vstopi v nerazsvetljeno cerkev, nakar pri oltarju leže na obrazu nekaj trenutkov tiho moli, ministrantje ta čas klečijo. Primeren je komentar. Pri sedežu nato duhovnik glasno moli prošnjo, nato bere bralec berilo. Sledi psalm z odpevom, drugo berilo in spev pred evangelijem. Pasijon, Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po Janezu opravimo brez sveč in kadila, brez pozdrava in pokrižanja knjige. Bere ga diakon, če tega ni, duhovnik sam, primerno pa je, da vloge razdelimo, le Kristusove besede naj po možnosti bere duhovnik. Pred začetkom branja diakon prosi za blagoslov, kakor pred evangelijem, drugi bralci pa ne. Bralce je potrebno skrbno izbrati, moške vloge berejo fantje, ženske pa dekleta. Zaradi branja po vlogah so potrebne vaje, čeprav berejo redni bralci. Po pasijonu je lahko kratka pridiga, nato pa nekaj trenutkov tihe molitve.
Opravilo Božje besede sklenemo s prošnjami za vse potrebe. Duhovnik (lahko tudi drug pevec) razloži molitveni namen, trenutek tihote, nato prošnja. Verniki ves čas molitve klečijo ali stojijo, lahko pa na povabilo »Pokleknite« pokleknejo in kleče tiho molijo, po »Vstanite« pa stoje poslušajo prošnjo. Po prošnji odgovorijo »Amen«.
Prošnjam sledi češčenje križa. Na voljo sta dve obliki. Pri prvi postopno odkrivamo križ. Strežnik nese zagrnjen križ k oltarju, spremljata ga svečarja. Duhovnik stoje pri oltarju sprejme križ in ga nekoliko od vrha odkrije. Dvigne ga in med tem začne peti povabilo (Glejte, les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo!). Peti mu lahko pomaga diakon ali pevski zbor. Ko odgovorijo (Pridite, molimo! ), vsi pokleknejo, nekaj trenutkov tihe molitve, stoji le duhovnik z dvignjenim križem v roki. Nato se odkrije desna roka na križu, zapoje se povabilo in se vse ponovi kot prvič. Slednjič se križ popolnoma odkrije in se ponovi kot prvič.
Nato nesemo križ v spremstvu dveh svečarjev do vhoda v prezbiterij ali na drugo primerno mesto, ga tam postavi, ali izroči strežnikom, da ga držijo, sveči pa postavijo levo in desno ob križ.
Pri drugi obliki prinašamo križ: Duhovnik, diakon ali drug primeren pomočnik gre s strežniki k cerkvenim vratom. Vzame nezagrnjen križ, strežniki sveče in gredo v sprevodu po cerkvi do prezbiterija. Tisti, ki nosi križ, ga blizu vrat, v sredi cerkve in pred vhodom v prezbiterij vsakič dvigne, zapoje povabilo, verniki zapojejo odgovor, pokleknejo in nekaj časa tiho molijo. Nato se postavi križ ob vhodu v prezbiterij. Duhovnik, asistenca in za njimi verniki se zvrstijo v sprevodu in po krajevni navadi počastijo križ. Če je vernikov veliko, naj duhovnik potem ko je del vernikov že počastil križ, vzame križ, stopi na sredo pred oltar in vernike z nekaj besedami povabi, naj počastijo sveti križ. Nekaj časa nato drži križ dvignjen, verniki pa naj ga molče počastijo.
Voditelj: Posamezno bo sveti križ mogoče počastiti po obredju, sedaj pa še enkrat počastimo sveti križ, na katerem je zveličanje sveta viselo.
Po opravljenem češčenju postavimo križ in sveči na oltar ali ob njem, oltar pregrnemo s prtom, nanj razgrnemo korporal in pripravimo Misal. Svečarja spremljata duhovnika ali diakona ali akolita, ki prenese Najsvetejše s kraja, kjer je shranjeno. Medtem vsi stojijo. Sveči se postavita na oltar ali ob njega. Sledi obhajilni obred, kot običajno.
Po obhajanju primeren pomočnik nese ciborij v pripravljen prostor zunaj cerkve, če pa okoliščine zahtevajo, ga dene v tabernakelj.
Po končanem obhajilu vloži duhovnik ali diakon veliko hostijo v monštranco in jo ovije s tančico. Po molitvi nad ljudstvom slovesno prenese Najsvetejše v božji grob, Najsvetejše izpostavi, odloži velum, pokadi in nekaj časa tiho moli. Temu lahko sledi blagoslov božjega groba. Asistenca nato odide v zakristijo. Adoracija je na veliki petek navadno zasebna. Tistim, ki so se udeležili slovesnega bogoslužja velikega petka, ni treba moliti večernic.
Velika sobota
Jutranjemu obredu blagoslova ognja, ki ga cerkovnik, ministrantje ali ljudje sami raznesejo po domovih, sledijo ure češčenja, kakor je kje v navadi.
Tega dne je tudi blagoslov velikonočnih jedil, ki ga opravljamo v beli barvi. Blagoslov naj bi bil združen z opravilom Božje besede.
Blagoslov jedil je pri nas stara navada. Danes je potrebno ljudem razložiti namen tega blagoslova. Bistveno za blagoslov velikonočnih jedil je, da v nas zbudijo smisel in hvaležnost za velike Božje darove, ki izhajajo iz velike noči, in da nas opozarjajo na Božjo bližino prav v teh svetih dneh.
To je bila noč bedenja za GOSPODA, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele. To noč naj bedijo za GOSPODA vsi Izraelovi sinovi iz roda v rod.
2 Mz 12,42
Velikonočna vigilija
Vigilija je bedenje. To noč bedimo zato, da s svetimi obredi proslavljamo Jezusovo vstajenje od mrtvih, pa tudi zato, da doživimo, obnovimo in utrdimo svoje osebno vstajenje od greha k lepšemu krščanskemu življenju. Vigilija se začne s slavjem luči, z blagoslovitvijo ognja, ki je znamenje novega življenja v Kristusu. S sprevodom z velikonočno svečo pokažemo, kako bi brez Kristusa, še prav posebej brez njegovega vstajenja, za nas kristjane vladala smrtna tema. Kristus nam je s svojim vstajenjem prinesel luč, ki nam daje življenje in nas ogreva, da moremo prav živeti. Prinesel nam je žar nadnaravnega življenja milosti. Ko si prižigamo svoje svečke od velikonočne sveče Kristusa, se moramo zavedati, da tako od Kristusa, sprejemamo luč, ki nas ogreva, nam sveti in nam daje življenje, novo, večno življenje. Bedenje v ožjem pomenu besede je poslušanje Božje besede. Pri branju Svetega pisma, ki se je prepletalo z molitvijo in petjem, so v starih časih večkrat prebedeli vso noč. Besedno bogoslužje je posvečeno pripravi katehumenov na krst, obenem pa tudi pripravi že krščenih na obnovitev krstnih obljub. Starozavezno božje ljudstvo ni zaman videlo v prehodu prek Rdečega morja največji Božji poseg v zgodovini, saj je bila za tak podvig resnično potrebna Božja moč. Tako se je ljudstvo zamislilo: če je bil Bog sposoben in pripravljen takšnega dejanja, potem ni zanj nič pretežko, potem bo rešil človeštvo in posameznika iz še večjih stisk in globljega suženjstva. Da je tega resnično sposoben, je dokaz velikonočni dogodek, katerega obhajamo. Rešuje nas ne le iz usužnjenosti nekemu narodu, ampak iz suženjstva greha in večne smrti. Torej toliko večji razlog za prepevanje hvalnice Bogu, ki rešuje. Sveti Pavel je utemeljil novo življenje krščenih na veri v Jezusa Kristusa. Krst, ki je naš prvi korak na poti za vstalim Kristusom, nas osvobaja greha ter od nas zahteva, da živimo novo življenje za Boga. Samo tako namreč ne bo imela zadnje besed smrt, ampak življenje. Vstajenje naznanja, da je življenje močnejše od smrti. To so spoznale žene, ki so šle h grobu, da bi tam mazilile mrtvega Jezusa. Jezusa ni več v grobu, pustil je samo znamenja in angela, ki jim naznani, da je vstal in odšel pred njimi v Galilejo, kjer že pričakuje svoje učence. To dejstvo je žene navdalo z velikim strahom, saj so začutile, da je tukaj na delu Božja moč. Kristjan se ne ustavlja ob Kristusovem grobu zato, ker bi ta hranil njegovega Učenika, ampak zato, ker je zibelka življenja. Nato pa se poda v svoj vsakdan, v svojo Galilejo, kjer ga pričakuje vstali Kristus. V krstnem bogoslužju doživimo in obnovimo naše duhovno vstajenje od greha k novemu življenju - nadnaravnemu življenju milosti, v evharističnem bogoslužju pa se v prekipevajočem veselju združimo z vstalim Kristusom. Sveta maša mora biti izraz vere in našega življenja iz vstalega Kristusa.
Celotno opravilo velikonočne vigilije opravimo ponoči tako, da se ne sme začeti pred začetkom noči, konča pa naj se pred zoro velikonočne nedelje.
Liturgična barva je bela, pripravimo lekcionarje: Misal, Nedeljski lekcionar, Prošnje za vse potrebe in obrednik “Krst”, sveče za vse udeležence, kres, velikonočno svečo, aspergil, »nažigač«, lopatko za žerjavico, kadilnico in čolniček, svečnik za velikonočno svečo, oltarne zvonce, vodo, vrček za krščevanje, purifikatorij, krstno olje, krizmo, kruhovo sredico, vato, belo oblačilo, krstne sveče in darove, če so ti v navadi.
Goreča sveča je podoba Kristusa. Sama sebe použiva, okrog sebe pa širi svetlobo in toploto. Zase ne ohrani ničesar. Velikonočna sveča je simbol vstalega Kristusa. Pomeni vrnitev in navzočnost Kristusa, ki je luč sveta. Prihod velikonočne sveče v temno cerkev izraža skrivnosten prehod iz teme smrti in greha v Božjo velikonočno svetlobo. Podajanje plamena pomeni oznanjevanje Kristusa, plamen (Kristus) gre od srca do srca in je nadaljevanje velikonočne sveče.
Krstna sveča tudi ponazarja Kristusa in sicer Kristusa, ki spremlja novokrščenca v njegovem življenju. Ta jo nosi pri prvem obhajilu, pri poroki ali na dan mašniškega posvečenja ter mu sveti v zadnji uri. S krstno svečo se krščencu podari Kristusova luč.
“Slava” pomeni zoro novega dne in prihod Vstalega v svojo skupnost.
Potek opravila:
Duhovnik pristopi h kresu, ministrantje se v polkrogu zvrstijo okrog ognja. Eden od strežnikov nosi velikonočno svečo.
Po blagoslovu ognja in okrasitvi velikonočne sveče, ki jo duhovnik tudi prižge, se sprevod zvrsti v cerkev, ki je v temi. Duhovnik trikrat zapoje »Kristusova luč«, ob tem pa prižgejo na velikonočni sveči duhovnik, strežniki in ljudstvo svoje sveče, kot je kje v navadi.
Do začetka Velikonočne hvalnice, naj bi imeli vsi v rokah prižgano svečo. Po tretjem odpevu se v Cerkvi prižgejo vse luči. Duhovnik, diakon, ali drug primeren pevec nato zapoje velikonočno hvalnico. Hvalnico poslušamo stoje, nato ugasnemo sveče in začnemo z besednim bogoslužjem.
Pri vigiliji je na razpolago sedem odlomkov iz Stare zaveze ter berilo in evangelij iz Nove zaveze. Od starozaveznih je potrebno prebrati vsaj tri berila, v skrajnem primeru dve, nikoli pa ne sme odpasti berilo o prehodu prek Rdečega morja. Prav je, da nekdo pred berili nakaže vodilno misel božje besede in ljudi spodbudi k poslušanju. Po vsakem berilu naj bo psalm ali tihota in duhovnik moli Molitev po berilu. Po zadnjem berilu iz Stare zaveze duhovnik intonira »Slavo«. »Razvežejo« se zvonovi in orgle. Šele takrat prižgemo sveče na oltarjih. Nato moli duhovnik glavno prošnjo, bralec bere berilo iz pisma apostola Pavla. Po berilu vsi vstanejo in duhovnik slovesno zapoje »Alelujo«, ki jo vsi ponovijo. Nato psalmist ali pevec na ambonu poje ali bere psalm, ljudstvo pa odpeva »Aleluja«. Če je potrebno lahko začne peti »Alelujo« psalmist sam.
Za evangelij ne nesemo sveč, lahko pa uporabljamo kadilo. Sledi pridiga, za njo pa krstno bogoslužje. Kadar bo krščevanje, povabimo katehumene, botri jih predstavijo vernikom, nato duhovnik nagovori navzoče. Vsi stoje odgovarjamo pevcem, ki začno peti litanije vseh svetnikov, ki jim dodamo imena krstnih zavetnikov novokrščencev.
Sledi blagoslov krstne vode, pri katerem lahko duhovnik potopi velikonočno svečo v vodo. Sledi odpoved hudemu duhu in izpoved vere, maziljenje s krstnim oljem, nakar je krst. Duhovnik novokrščence mazili s krizmo, jim izroči belo oblačilo in prižgano svečo. Nato se vsi prisotni s prižganimi svečami v rokah odpovejo hudemu duhu in izpovejo vero, duhovnik jih pokropi. Kadar ni krščevanja, obredi pa se vršijo v cerkvi, ki ima krstni kamen, duhovnik po pridigi povabi ljudi, blagoslovi vodo, zatem se vsi s prižganimi svečami v rokah odpovejo hudemu duhu in izpovejo vero, duhovnik jih pokropi z vodo. Kjer ni krstnega kamna, duhovnik ne blagoslovi krstne vode, ampak pokropi ljudstvo z vodo, ki jo blagoslovi z molitvijo. Po kropljenju ljudstva duhovnik vodi prošnje za vse potrebe in prične z evharističnim bogoslužjem. To poteka kot običajno.
Velikonočna procesija
Čeprav smo Kristusovo vstajenje slovesno obhajali že pri velikonočni vigiliji, ima tudi naše vstajenje globok smisel. Saj je tako mnogim, ki se velikonočne vigilije ne morejo udeležiti, omogočeno, da globoko doživijo velikonočno vstajenje. Sicer pa je mogoče naše domače vstajenje združiti z obredom vigilije. Nikakor pa naj ne bi odpravljali naše vstajenjske procesije.
Simbol nebes nas opozarja na skrivnost zaveze, ki jo živimo, ko molimo k našemu Očetu. On je v nebesih, to je njegovo prebivališče, Očetova hiša je torej naša 'domovina'. Greh nas je izgnal iz dežele zaveze, spreobrnjenje srca pa stori, da gremo spet k Očetu, nebesom naproti. A nebo in zemlja sta se spravila v Kristusu, kajti edinole Sin je prišel “iz nebes” in on stori, da se skupaj z njim spet dvignemo v nebesa, po njegovem križu, vstajenju in vnebohodu.
Slovesno velikonočno procesijo opravimo po vigiliji ali pred dnevno mašo.
Za procesijo pripravimo velum in pluvial v beli barvi, Misal Veliki teden, obrednik “Blagoslovi”, sveči, kadilnico in čolniček, nebo, bandera, kip Vstalega, svetilke... Pri vsej pripravi slovesne procesije moramo posebej paziti, da ne pozabimo na monštranco z Najsvetejšim, ki je srce vsega.
Procesija, še posebej vstajenjska, v kateri se nosi Sveto Rešnje Telo, postane podoba Kristusove življenjske poti: s Kristusom po križu do zmage.
Procesija je navadno pred jutranjo mašo. Duhovnik s strežniki pristopi k božjemu grobu. Ogrnjen z velumom vzame v roke Najsvetejše in zapoje “Zveličar naš je vstal iz groba”, nakar se procesija zvrsti. Po končani procesiji duhovnik intonira Tebe Boga hvalimo, nakar zapojemo zahvalno pesem. Nato zapojemo pesem za blagoslov, duhovnik podeli blagoslov z Najsvetejšim. Pevci zapojejo himno Raduj se, Kraljica nebeška, zato vsi stojimo. Po končanem opravilu duhovnik spravi Najsvetejše v tabernakelj.
Če je procesija pred jutranjo mašo, duhovnik na koncu vigilije ljudstvo odslovi s »Pojdite v miru, aleluja, aleluja«.
Zjutraj duhovnik pristopi s strežniki k božjemu grobu. Ogrnjen z velumom vzame v roke Najsvetejše in zapoje velikonočno alelujo, nakar se procesija zvrsti. Po končani procesiji duhovnik intonira Tebe Boga hvalimo, nakar zapojemo zahvalno pesem. Nato zapojemo pesem za blagoslov, duhovnik podeli blagoslov z Najsvetejšim. Pevci zapojejo himno Raduj se, Kraljica nebeška, zato vsi stojimo. Pevci nato zapojejo uvodno pesem, medtem se duhovnik preobleče v mašni plašč, počasti in pokadi oltar in začne mašo s Slavo.
[1] Umivanje nog je uvod v glavni dogodek velikega četrtka. Umivanje nog so opravljali samo sužnji in to tuji, ker se za izraelskega sužnja to ni spodobilo. Jezus je Učenik pa vseeno umiva noge. Službo za njim prevzamejo učenci. Umivanje nog na veliki četrtek nam pomaga razumeti vlogo duhovnika v cerkvenem občestvu: ne služba brez posvečenja in tudi ne posvečenje brez službe, temveč služba po posvečenju in zaradi posvečenja. Tudi za vsakega kristjana ima ta obred svoj pomen: ponovno ga obveže k ljubezenski službi bližnjemu.
[2] KKC 619
[3] KKC 623
Nastanek plašča
Mašni plašč
Oblačila, namenjena bogočastju, niso krščanska posebnost. Tekstil so uporabljali v sakralnem smislu že v Egiptu. Po svili so bili znani Kitajci, posebej so sloveli Feničani. V klasičnem Rimu so dragocena oblačila tkali iz volne in zlatih niti. V 6. stoletju pa so začeli izdelovati svilo tudi v Evropi. Snov za liturgično obleko je bila že od vsega začetka dragoceno blago, najpogosteje svila, olepšana z vezeninami. Ker so Cerkev razumeli kot Kristusovo nevesto, so bili služabniki Cerkve (duhovniki) oblečeni v lepa in častitljiva oblačila. Spodobi se namreč, da je Cerkev najlepša takrat, kadar služi po svojih služabnikih svojemu ženinu v svetih templjih. Cerkev zapoveduje za mašno oblačilo lepo, dragoceno, od vsakdanjega različno blago. Ker je tako zahteval Bog že v Stari zavezi, ker to zahteva spoštovanje do svetih skrivnosti, ki se opravljajo v teh oblačilih, in ker duhovnik v njih opravlja službo Bogu.
Čeprav menijo nekateri, da je že Peter zapovedal posebno liturgično obleko, v prvih stoletjih krščanstva niso uporabljali posebne liturgične obleke, kadar so se zbirali k lomljenju kruha. Oblečeni so bili v običajna praznična oblačila. V prvem obdobju se tudi niso veliko ukvarjali z zunanjimi znamenji pri bogoslužju in med bogoslužjem samim, tudi zato ne, ker so se morali pogosto skrivati pred preganjalci. K lomljenju kruha so se zbirali na skrivnih krajih, zato tudi niso imeli veliko različnih in dragocenih predmetov za bogoslužje.
Šele ko je krščanstvo v 4. stoletju dobilo svobodo, so kristjani začeli graditi bogoslužne stavbe, ki so jih začeli lepšati in krasiti s krščanskimi simboli. Takrat so začeli uporabljati posebna oblačila za bogoslužne shode, ki pa se v prvem obdobju niso razlikovala od vsakdanje obleke. Papež Štefan je določil, da se oblačila, ki so namenjena bogočastju ne smejo uporabljati izven obredov. Oblačilo, iz katerega se je pozneje razvil mašni plašč, so v tem času uporabljali preprosti ljudje, predvsem kot popotno obleko in v slabem vremenu. Postopoma so to oblačilo sprejemali tudi višji sloji prebivalstva. V 4. stoletju pa je postalo slovesna obleka rimskih senatorjev. Šele v 6. in 7. stoletju, ko se je spremenila vsakdanja obleka prebivalstva, se je začel mašni plašč razlikovati od profane obleke. Šele takrat so kazulo začeli imenovati mašni plašč, ker se je pač uporabljal le pri maši. Mašni plašč naj bi se razvil iz rimskega plašča, katerega so ogrinjali čez vso drugo obleko. To oblačilo so imenovali »casula« - »hišica«, ker je pokrivala celega človeka. To je bilo široko, dolgo, okrog in okrog zaprto oblačilo [1]. Tak mašni plašč je bil v navadi vse do 12.stoletja.
Ker je obleka pokrivala tudi roke, si jo je moral duhovnik pred začetkom bogoslužja pri straneh vihati, da je lahko uporabljal roke. Mašni plašč je bil lep, vendar preokoren za uporabo pri bogoslužju, ker je duhovnika oviral pri prostem gibanju. Dokler so mašne plašče izdelovali iz mehkega blaga so bili v liturgiji še uporabni. Ko pa so jih začeli lepšati in izdelovati iz težjega blaga, ki so ga bogatili z zlatimi in srebrnimi vezeninami, so postali pretežki za uporabo pri bogoslužju.
V Mainzu so imeli v 12. stoletju mašni plašč, v katerem je mogel maševati le zelo močan duhovnik (valde robustus). Pri darovanju si ga je moral sleči in si obleči lažjega (casula flexibilior). Za taka dejanja so potrebovali asistenco, ki pa je ni bilo več možno zagotoviti, ko so se začele opravljati privatne maše. Pokazala se je potreba po mašnem plašču, v katerem bi lahko duhovnik samostojno maševal, zato so to obliko mašnega plašča začeli v 12. stoletju skrajševati. Zaradi praktičnosti so mašni plašč strigli pri straneh, tako da je omogočal duhovniku prosto gibanje rok. Tak mašni plašč je bil širok le toliko, da je segal do rok. Ta pristrižena oblika je neutemeljeno dobila ime »gotska kazula«. Tudi ta oblika se je kmalu izkazala za nepraktično, predvsem pri poklekovanju, ker je bilo treba mašni plašč zadaj privzdigovati, da se ni dragoceno olepšana tkanina poškodovala [2].
Pozneje, v 16. in v 17. stoletju, so ga ob straneh še bolj strigli. Po sredini spredaj in zadaj je imel tak mašni plašč progo, proti vrhu pa še progo počez, tako da je nastal križ. S striženjem mašnih plaščev so nadaljevali tudi v 18. stoletju, tako da so jih spredaj in zadaj neokusno zožili v obliko škapulirja ali violine. Mašni plašč so skrajšali, ker se jim je zdel predolg pri poklekovanju. Spredaj in zadaj so blago odstrigli in zaokrožili. Ta oblika se je kmalu priljubila in je postala obvezna oblika v 18. in 19. stoletju, čeprav ni bila več tako lepa kot prejšnje. Čeprav je tak mašni plašč manj častitljiv in estetski, kot so bili prejšnji, in ima manjšo lepoto, se vendar ne more imenovati nelep, nedostojen.
S tako obliko nekateri niso bili zadovoljni, zato so jo pri straneh še bolj strigli. Tako je v dobi rokoko mašni plašč skoraj izgubil svoj pomen. Nastali so nelepi plašči. »Tako je prišlo do nelepih kazul, kakršne smo imeli pred kratkim in se jih nahaja mnogo še zdaj; trde so kakor deske, spredaj izrezane nalik goslim in zadaj nalik basu« [3]. Nekateri so bili mnenja, da je mašni plašč preokoren, in so s tem opravičevali nadaljnje striženje. To je bilo sicer res, če so uporabljali pretrdo blago, ki so ga še dodatno bogatili z debelim vezenjem. V Italiji pa so bolj pazili, da mašnega plašča niso preveč skrajšali. Plašč je še vedno pokrival ramena, bil je dovolj dolg, mehek in spredaj ne preveč izrezan. Ta plašč so imenovali »rimska kazula«.
Že v 19. stoletju je škofovski obrednik zahteval širši mašni plašč, in sicer tak, ki bi se zavihal čez ramena in duhovnika ne bi oviral pri njegovih opravilih [4]. Začeli so se zavedati prvotnega pomena mašnega plašča, ki duhovnika pokriva v celoti, vsaj simbolično.
V 20. stoletju so se liturgiki zavzemali, da bi se spet uvedla oblika srednjeveškega plašča, ki ga pri nas imenujemo »gotski plašč«. Koliko so se uveljavili, je bilo odvisno od posameznih škofovskih konferenc, saj Konstitucija o svetem bogoslužju II. vatikanskega koncila prepušča pokrajinskim škofovskim konferencam, naj presodijo, kaj se more prilagajati krajevnim potrebam in narodom, predvsem glede tvarine in oblike (B 128).
Pri odločanju o umetnikih in pri izbiranju del za uporabo v cerkvi je treba iskati resnično umetniško vrednost, ki krepi vero in pobožnost in se dobro sklada z resnico, ki jo označuje, in s svojim namenom [5].
Kongregacija za sveto bogoslužje je nekaterim škofovskim konferencam na njihovo prošnjo dovolila uporabo posebnega mašnega plašča, ki ga imenujejo »mašni plašč brez albe« [6]. Kongregacija dovoljuje uporabo oblačila, ki je zelo široko, ima štolo vrh obleke in pokrije duhovnika v celoti, ter zato nadomesti albo. Dovoljenje je bilo izdano, ker je tako oblačilo v skladu z določili Rimskega misala, ki poudarja štolo, ki se nosi vrh obleke. Štola namreč podčrtuje hierarhično vlogo duhovnika, ko predseduje liturgičnemu zboru kot Kristusov namestnik. Ta obleka ohranja svet značaj bogoslužnih predmetov in dodaja še lepotni vidik [7]. Z danim dovoljenjem za uporabo tega oblačila ni zavrto iskanje, s katerim umetniki in oblikovalci iščejo nove kroje in nove snovi ter blago za bogoslužne obleke.
Liturgične barve
V začetku so kristjani v bogoslužju uporabljali samo belo barvo. Čista, svetla barva je bila Rimljanom, Grkom in Judom simbol božjega, čistega, nebeškega [8]. Šele v 9. stoletju so začeli pri bogoslužju uporabljati različne barve. Papež Inocenc III. je v začetku 13. stoletja ustalil kanon barv, dokončno pa je za vso Rimskokatoliško Cerkev liturgične barve in njihovo simboliko leta 1570 določil papež Pij V. v Rimskem misalu. Do danes so ostale v uporabi bela, rdeča, zelena, vijolična in črna, ter roza. Različnost barv ima namen, da z njimi učinkovito tudi na zunaj izrazimo poseben značaj verskih skrivnosti, ki jih obhajamo. Bela barva je simbol veselja in je bila do 9. stoletja izključna liturgična barva. Uporablja se na Gospodove praznike, ob praznikih Marije, angelov in svetnikov, ki niso mučenci. Ker je izraz veselja, se uporablja v božičnem in velikonočnem času, ker je to čas veselja nad Kristusovim prihodom in zmage nad grehom. Od nekdaj je bila simbol čistosti, simbolizira nedolžnost in svetost življenja. Ob Jezusovi spremenitvi na gori, so se njegova oblačila zasvetila, postala so bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu (prim Mr 9, 3), kar je podoba božjega razodetja in razodetja Kristusovega božjega sinovstva. Rimske vestalke so kot simbol devištva nosile belo oblačilo. V mistični literaturi belo barvo upodablja lilija. Belo barvo v liturgiji včasih zamenjata zlata ali srebrna. Rdeča barva je izraz ljubezni in trpljenja, je barva krvi in ognja, v mistični literaturi jo predstavlja vrtnica. Rdečo barvo uporabljamo za godove svetnikov, ki so mučenci, v čast Svetemu Duhu, ker je na binkoštni praznik v Jeruzalemu Sveti Duh prišel nad apostole v podobi plamena, ognja. Uporabljamo jo tudi na cvetno nedeljo, ker rdeča barva izraža tudi kraljevsko dostojanstvo, in ker se takrat spominjamo, kako je Kristus pred svojim trpljenjem prišel v Jeruzalem kot kralj. Na veliki petek, pa predstavlja trpljenje. Kristus je v krščanskih upodobitvah navadno oblečen v tuniko rdeče barve, kar je podoba odrešenja in ognja. Zelena barva je znamenje življenja. Uporablja se v času med letom. V poganskih obredih je bila zelena barva barva vode, zato včasih upodabljajo Janeza Krstnika z zelenim plaščem. Vijolična barva je simbol upanja, pomeni ponižnost in pokoro, trpljenje, pa tudi ljubezen in resnico. Ker je to barva spokornosti, je v vijoličnem plašču pogosto upodobljena Marija Magdalena pri križanju. Uporablja se v adventnem času, ker je to čas pričakovanja na Kristusovo rojstvo, in v postnem času, ko se kristjani ob premišljevanju Kristusovega trpljenja s postom in pokoro pripravljamo na največji praznik vstajenja. Vijoličasta barva je tudi mešanica rdeče in črne, kar pomeni ljubezen in žalost. Danes uporabljamo vijoličasto barvo tudi za nekatere priložnosti, za katere so nekoč uporabljali črno barvo; maše za rajne in pogrebi. Črna barva je simbol žalosti, bolezni in smrti. Kot prispodoba podzemeljskega sveta je bila znana že pred krščanstvom. V krščanski simboliki je barva vladarja teme – hudiča, v srednjem veku so jo povezovali s čaranjem (črno magijo) in čarovnicami. Ni prepovedana, smemo pa jo nadomestiti z vijoličasto. Poleg naštetih barv so dovoljene še nekatere. Zlata in srebrna barva lahko zaradi svoje odličnosti nadomestita katerokoli drugo barvo, razen vijoličaste (črne). Resnost in spokornost adventnega in postnega časa lahko v liturgiji nekako sredi teh časov prekinemo; takrat je dovoljeno uporabiti mašni plašč roza barve. [9]
Skozi vsa stoletja je vladala pri paramentiki, kakor sploh pri cerkveni umetnosti velika svoboda. Seveda v mejah, katere so postavile stare navade in tradicija. Zahteva se, naj bo mašni plašč dostojen, lep in blagoslovljen, za kar je zadolžen škof. Pomen plašča ali kazule nam razkriva molitev, ki jo je nekoč molil duhovnik med oblačenjem tega kosa oblačila. »Gospod, ki si rekel, moj jarem je prijeten in moje breme je lahko, stori, da ga morem tako nositi, da dosežem tvojo milost.« Še globlji pomen mašnega plašča se odkriva v molitvi, ki jo je molil škof, ko je novomašniku izročal novomašni plašč. »Sprejmi duhovniško obleko, ki pomeni ljubezen, kajti mogočen je Bog, da ti pomnoži ljubezen in popolno delo.« Kakor ljubezen pokriva vse, tako pokriva mašni plašč vsega duhovnika. Duhovnik predstavlja Kristusa, zato je plašč lahko tudi podoba Boga Očeta, ki svojega Sina ogrinja s plaščem ljubezni. Ker mašni plašč pokriva vso duhovnikovo obleko, simbolizira tudi krščansko ljubezen, ki zaobjema vse druge kreposti. Liturgiki in mistiki so do 13. stoletja dajali širokemu, duhovnika okrog in okrog pokrivajočemu plašču pomen edinosti vere in vsepokrivajoče božje ljubezni. Za skrajšane in pristrižene mašne plašče v poznejših stoletjih [10] to ne bi moglo veljati v polnosti. Vendar kljub temu vsaj simbolno to še vedno pomenijo. Mašni plašč simbolično pomeni tudi Kristusovo obleko, za katero so vojaki pod križem metali kocke (prim. Jn 19,23-24). Ker je bila brez šiva je niso hoteli parati, zato so zanjo žrebali. Rimljani so radi lepšali svoja praznična oblačila z dolgo progo iz drage tkanine, katero so pogosto lepo izvezli in jo prišili na obleko. Tako so tudi mašni plašč krasili s takimi progami. Največkrat so naredili na hrbtu podobo križa. Ta križ je bil bogato izvezen, na sredi je bila podoba Kristusa na križu in njegove Matere, na štirih koncih pa so bili medaljoni s podobami štirih evangelistov, ali drugimi podobami, ki so se nanašale največkrat na evharistično daritev. Rimski mašni plašč je imel križ z ravnim prečnim tramom spredaj, zadaj pa samo steber. Plašč Karla Boromejskega ima križ na obeh straneh. V 19. in v 20. stoletju so imeli t. i. nemški plašči križ zadaj, spredaj pa steber. Križi so bili okrašeni z rastlinskimi motivi, s cvetjem. Na hrbtni strani so delali v 6. stoletju podobo vilastega ali rimskega križa, to je križ v obliki črke »Y«. pozneje so začeli delati med portami proge drugih barv, zaradi česar so začeli uporabljati en plašč za več barv. Ko so pri nas začeli v 18. stoletju uporabljati mašne plašče s križem na zadnji strani, ljudem niso ugajali. Ko pa so videli, da se dajo križi lepo vesti, so se zelo priljubili. V 19. stoletju pa so se začeli spet bolj zgledovati po rimskem plašču brez križa, ki ima le na zadnji strani zgoraj našite porte, ki spominjajo na kapuco.
[1] Casula est vestis cucullata, dicta per diminutionem, quod totum hominem tegat.
[2] Ko so pozneje mašne plašče skrajšali, so v liturgiji še vedno ohranili privzdigovanje plašča med darovanjem, kar je izviralo iz te dobe
[3] J.Flis: Umetnost v bogočastni službi, Ljubljana, 1908, str. 183.
[4] Episcopus a ministris induitur planeta, quae hinc inde super brachia aptatur et revolvitur diligenter, ne illum impediat. (Caerem. episc)
[5] v: RMu 254.
[6] Slovenski medškofijski liturgični svet: Prenovljeno bogoslužje, zbirka navodil, str. 46, Ljubljana, 1981.
[7] Slovenski medškofijski liturgični svet: Prenovljeno bogoslužje, zbirka navodil, str. 46, Ljubljana, 1981.
[8] Color albus praecipue decorus deo est. (Cicero)
[9] Mašni plašč roza barve se lahko uporablja 3. adventno nedeljo (Gavdete) in 4. postno (Laetare). V: RMu, str.43*, 308.
[10] Mašni plašči v rokokoju so bili tako izrezani, da niso več pokrivali duhovnikovih ramen.