Karitativni krožek
Kratka predstavitev
Namen karitativnega krožka je spodbujati tisti dobrodelni čut pri bogoslovcih, ki izhaja iz Kristusove zapovedi »ljubiti svojega bližnjega«. Vsak, ki se ga je dotaknila ta ljubezen, se trudi, da bi jo v vsej polnosti uresničil v svojem življenju - to je navsezadnje prvi poklic duhovnika.
Vemo tudi, da je barometer ljubezni merilo svetosti. Zato nas naslednje dejavnosti uvajajo v praktično delo Kristusove ljubezni na različnih področjih:
- Miklavževanje v duhovniškem domu »Mane nobiscum«, kjer ostarelim in onemoglim duhovnikom izkažemo pozornost.
- Ministriranje v Kliničnem centru je dejavnost, ki še posebej pritegne tiste, ki imajo čut za delo z bolniki. Bogoslovec vsaj malo začuti pastoralni utrip v bolnišnici.
- Bogoslovci z zbiranjem denarnih sredstev podpiramo dobrodelne projekte (npr. za matere v stiski, za številnejše družine ipd.)
- V sodelovanju s Škofijsko Karitas Ljubljana obiskujemo starejše osebe, invalide in bolne, ki se čutijo odrinjene ter osamljene.
- Nekateri bogoslovci delujejo tudi na nekaterih drugih področjih: v zaporu, na ulici...
- Med večje projekte sodijo dejavnosti, kot je Bosna 2001 in 2002 v sodelovanju s Škofijsko Karitas Ljubljana.
Bogoslovci ljubljanskega semenišča na delovnem taboru v Bosni 2002
Ker bogoslovci ljubljanskega semenišča tudi med počitnicami ne mirujemo, se nas je devet pod vodstvom Staneta Kerina, direktorja Škofijske karitas Ljubljana, in v oskrbi kuharice Karmen po zgledu študentskih skupin letos odpravilo na delovni tabor v bosansko vas Kolibe blizu Slavonskega Broda.
Na pot smo odšli v nedeljo, 18. avgusta, zjutraj in že čez dobre štiri ure nas je v svoji župniji prisrčno sprejel župnik Željko Čuturić. Z delom, ki je bilo glavni namen našega obiska, smo pričeli v ponedeljek, seveda potem ko smo zmolili jutranji brevir in bili pri maši. Delali smo predvsem v okolici župnišča; izkopali smo jarek za kanalizacijo in ponikalno jamo, postavili streho nad poslopjem, kjer bo manjša župnijska dvorana, ter uredili okolico.
Pridružili smo se tudi vaščanom, ki obnavljajo svoje hiše. Tako smo prenašali zidake in pomagali pri prekrivanju streh. "Resni" del naše odprave se je končal v petek zvečer. Domačini so nam pripravili pogostitev. Na njej ni manjkalo pijače in dobre volje, za hrano pa je poskrbel glavni gost večera - pečeni odojek.
Takoj naslednji dan smo se po odločitvi Staneta Kerina odpeljali proti Sarajevu. Tam smo se najprej ustavili v župniji Sarajevo-Stup, nato pa nas je tamkajšnji župnik Luka Kesedžić popeljal na ogled mesta. Zvečer smo nadaljevali pot v Travnik, kjer smo prenočili v tamkajšnji škofijski gimnaziji, v kateri je tudi malo semenišče. V nedeljo smo se po jutranji maši odpravili nazaj proti Sloveniji.
Iz Krškega, kjer je bila pri Kerinovih zadnja skupna postaja, smo se odpeljali vsak v svojo smer ter v mislih že delali načrte za prihodnji delovni tabor v Bosni. V lepem spominu nam bo ostal predvsem zaradi prijaznih in prijetnih ljudi, ki so nas povsod prisrčno sprejeli, ter tudi zaradi lepega "plavega" neba, ki smo ga imeli skozi ves teden.