Foto-krožek
Kratka predstavitev
Leta 2002 je minilo 40 let, odkar je v semenišču začel delovati fotografski krožek. V teh letih je bilo pripravljenih lepo število razstav, na katerih so bogoslovci predstavili svoje umetniške darove.
Naše dejavnosti so:
- Večkrat priredimo »interne« razstave z različnimi tematikami: narava, tihožitja, bližinska fotografija … (seveda si jih lahko ogledajo tudi drugi!)
- V krožku danes spoznavamo tudi digitalno fotografijo.
- Dokumentiramo dogodke v naši skupnosti.
Člani večinoma že imajo nekaj fotografskih izkušenj. Fotografije razvijamo sami v lastni temnici, ki ima tudi vso potrebno opremo. Pri tem spoznavamo tudi kemijsko-fizikalni postopek nastajanja fotografij. Zaradi hitrosti in kakovosti, s katero izdelujejo fotografije v foto-podjetjih, in prodora digitalne fotografije pa postaja ročno razvijanje vedno bolj zgolj zanimivost.
Galerija fotografskega krožka
Beseda o Janezu Puharju
Izumitelj fotografije na steklo
»Mi pa se spominimo te znajdbe posebno s tem namenam, da se našimu rojaku prvenstvo te znajdbe ohrani, in da ne bojo kdaj naši nasledniki to znajdbo, če se jim iz drugih krajev oznani, kot ptujo znajdbo občudevali, ampak de bojo vedili, da je svitlopise na steklene plošče naš rojak gosp. Puhar znajdel in da se tako čas iznajdnika ohrani.« Te sklepne stavke je ob kocu svojega poročila o izumu »umetniga Kranjca« na polju porajajoče se fotografske umetnosti zapisal v Bleiweisovih »Novicah« leta 1849 Andrej Žvegl v opombo poznim rodovom.
Veliki talent – kakor je pokazalo poznejše življenje – Janez Avgust Puhar je bil rojen kot sin uglednega kranjskega meščana 26.8.1811 v Kranju. Po ljudskih šolah je dovršil gimnazijo in bogoslovje v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika 31.3.1838. Kot duhovnik je služboval v Leskovcu, Svibnem, Metliki, Ljubnem, Radovljici, Bledu, Cerkljah, Smledniku, Kamniku in na Dovjem. Vedno je našel dovolj časa, da se je poleg duhovniškega dela ukvarjal predvsem z naravoslovjem in fiziko, z učenjem jezikov, z igranjem inštrumentov in s slikarstvom. Kot ljubiteljskemu naravoslovcu in fiziku so mu bili prav gotovo znani podrobni opisi poizkusov sodobnikov. Posvetil se je temu, kako poenostaviti, poceniti in izboljšati »Daguerrotypijo«, da bi bilo mogoče po eni plošči posneti več kopij. To se mu je po dolgih poizkusih tudi posrečilo. Njegova tehnika torej pomeni razvoj od unikatne k reproduktivni fotografiji.
In kako se je fotografija razvijala pred Puharjem? Prvi, ki je eksperimentiral na tem področju, je bil Johann Heinrich Schultze. Trudil se je s pomočjo raznih kislin in soli pripraviti svetločutni papir, na katerem je izpostavljal dnevni luči v odtenek razne predmete. Žal pa se njegovi poizkusi niso obnesli, ker je papir brez takrat še neodkrite fiksaže pobledel in zabrisal sledove. Vendar pa so njegovi poizkusi – čeprav sila primitivni – navdušili francoskega slikarja Louisa Jacquesa Daguerreja. Poizkušal je s fiksiranjem slik »camere obscure« in je svoj izum dopolnjeval in izpopolnil skupaj z Josepheom Nicephoreom Niepceom (1765 – 1833), ki ga Francozi imenujejo očeta pravilno in uspešno fiksiranih slik – heliografij. Daguerreju se je namreč posrečilo docela rešiti problem proizvajanja svetlobnih slik na kovinskih ploščah in jih obdržati trajne. Njegov postopek je v tem, da je okadil srebrne plošče v jodovih parah, s čimer je postala jodosrebrna plast občutljiva na svetlobo. Na teh ploščah, osvetljenih v »cameri obscuri« in nato izpostavljenih živosrebrnim param, so se živosrebrne pare zgostile le na osvetljenih delih plošče in pokazale pozitivno sliko. Ta postopek, imenovan »Daguerrotypija«, je bil zelo okoren in drag, ker je bila za vsako kopijo potrebna nova plošča, novo snemanje in fiksiranje. Problem negativnega procesa pa je zelo posrečeno rešil Janez Puhar, čeprav ga sedanja zgodovina fotografske umetnosti ne omenja. Nekaj več priznanja, kakor mu ga je po smrti ostalo, je Puhar gotovo zaslužil. Umrl je 7.8.1864 in »Novice«, ki so ga ob smrti slavile še kot izumitelja, so ga v istem letu že pozabile.
