Ekumenski krožek

Kratka predstavitev

Ekumenizem je prizadevanje za popolnejšo edinost med kristjani. Sama beseda je grškega izvora (oikéo – prebivam; oikouméne gé – obljudena zemlja, vesoljni svet; oikouménos – vesoljni) in je v današnjem pomenu zaživela v začetku 20. stoletja, ko se je med anglikanci in protestanti porodilo gibanje za medsebojno zbližanje in sodelovanje.

Predvsem moramo začeti graditi edinost v sebi, da bomo bolj pogumno in vztrajno hodili za Njim. Tako bo v nas več Kristusove ljubezni in bomo, kot pravi Jezus, »eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi« (Jn 17,21). Vsi kristjani moramo slediti zgledu svetega očeta, ki je 27. oktobra 1986 sklical vse svetovne verske poglavarje v Assisi, kjer so se skupaj postili in molili za mir v svetu.

Naloga in dejavnosti krožka:

Bogoslovci v svojem zboru izvajamo pesmi iz vzhodne liturgije in nekatere protestantske pesmi, ki jih pojemo predvsem ob ekumenskih prireditvah.
Na praznik Gospodovega razglašenja, velikem prazniku vzhodne Cerkve, se bogoslovci udeležimo sv. liturgije v pravoslavni cerkvi.

Ekumensko pričevanje med Slovenci

Slovenci imamo lepo pričevanje za ekumenizem že med svetima bratoma Cirila in Metoda, ki sta dovoljenje za obhajanje bogoslužja v slovanskem jeziku izprosila od papeža Hadrijana II., čeprav sta bila doma iz vzhodne, pravoslavne Cerkve. S tem sta skušala otopliti odnose med Vzhodom in Zahodom.

Drugo veliko pričevanje imamo Slovenci v blaženem Antonu Martinu Slomšku, ki je leta 1851 ustanovil bratovščino sv. Cirila in Metoda. Ta naj bi z molitvijo in apostolskim delom pripomogla k edinosti med kristjani. Leta 1863 je že štela 75.000 članov. Ob njeni 140-letnici (1991) pa so jo slovenski škofje obnovili.

Tretje pričevanje je delo Franca Grivca (1878-1963). Njegov vpliv je segal tudi čez naše meje. Kot teolog, slavist in zgodovinar, posebej pa kot eden največjih poznavalcev življenja sv. bratov je dosegel mednarodno priznanje s predavanji o edinosti. Leta 1922 je prevzel vodstvo Apostolstva sv. Cirila in Metoda ter leta 1927 ustanovil revijo Kraljestvo božje. Vplival je na ekumensko delo II. vatikanskega cerkvenega zbora.

Življenjepis svetega Jozafata:

Sveti Jozafat Kunčevič je živel v težkih časih, ko med pripadniki različnih krščanskih Cerkva ni bilo prijateljskega pogovora, temveč so se med seboj sovražili in celo pobijali. Pod meči in sekirami verskih nasprotnikov je padel tudi sv. Jozafat. Bil je žrtev krivičnih sodb, ki so netile sovraštvo do svetega moža, ki je delal za zedinjenje s katoliško Cerkvijo z zgledom svojega spokornega življenja. Rodil se je okoli leta 1580 v Vladimiru na severozahodu Ukrajine, ki je bilo tedaj pod poljsko oblastjo. Po rodu je bil Belorus. Starši, ki so bili plemiškega rodu in pravoslavne vere, so mu pri krstu dali ime Joan (Ivan). Izučil se je za trgovca in je šel v mesto Vilno, kjer je prestopil k uniatom, katoličanom, ki obhajajo bogoslužje v vzhodnem obredu. Zahrepenel je po meniškem življenju in leta 1604 kot redovnik bazilijanec dobil ime Jozafat. Kmalu je postal diakon, leta 1609 pa je bil posvečen v duhovnika. Nekaj let je bil samostanski predstojnik. Ostra meniška pravila je izpolnjeval z vso resnostjo. Ves čas je bil trdno prepričan, da je samo katoliška Cerkev v povezanosti z rimskim sedežem prava pot k Bogu.

Leta 1617 ga je prijatelj Jožef Rutskyj, ki je postal nadškof in metropolit, prepričal, da je sprejel škofovsko posvečenje. Najprej je bil nadškof-koadjutor (pomočnik), leto kasneje (1618) je postal nadškof v Polocku. Tudi v tej službi se je ostro pokoril. V svoji pastoralni dejavnosti je rad pomagal ubogim. Prizadeval si je za sožitje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo, vendar nasprotniki njegovih dobrih namenov niso hoteli ali niso mogli razumeti. Leta 1620 so mu v Polocku za protiutež postavili pravoslavnega škofa, ki je z govorjeno in pisano besedo sramotil nadškofa Jozafata in hujskal proti njemu Ijudstvo, ki je bilo že tako zbegano od političnih zmed. Vedno pogosteje so mu grozili s smrtjo. Kljub vsem svarilom je šel na pastirski obisk v Vitebsk. 12. novembra 1623 zjutraj so z meči in sekirami oboroženi možje obkolili škofovsko hišo. Ko je nadškof odhajal iz svojega stanovanja, so planili nanj in ga umorili. Umor je zbudil ostro obsodbo in kralj je glavne krivce kaznoval s smrtjo. To kruto maščevanje je za dalj časa zavrlo prizadevanja za zbližanje in sožitje med pravoslavnimi in katoličani.

Papež Urban VIII. je mučenca Jozafata leta 1643 razglasil za blaženega; za svetnika ga je razglasil papež Pij IX. leta 1867. Njegovi posmrtni ostanki od leta 1949 počivajo v baziliki sv. Petra v Rimu. Katoliške vzhodne Cerkve obhajajo njegov god 12. novembra, na dan njegove mučeniške smrti, v rimskem obredu so ga do preureditve koledarja obhajali 14. novembra, zdaj se ga spominjamo 12. novembra. Papeža Janez XXIII. in Pavel VI. sta sv. Jozafata Kunčeviča počastila še posebej v zvezi z II. vatikanskim koncilom.